Jean-Claude Juncker ji je zaupal podpredsedniško mesto, eno od sedmih, z opisom nalog, ki nakazuje na nekakšne superkomisarje. To je tudi ena od ključnih novosti delovanja bodoče Evropske komisije, ki bo, če ne bo presenečenj med zaslišanji kandidatov v Evropskem parlamentu ali če komisarjem ne bo iz omare padel kakšen okostnjak, svoj petletni mandat pričela 1. novembra.

Splošna ugotovitev je, da je preoblikovanje delovanja komisije v t.i. klusterje ali projektne skupine, korak v pravo smer. Nekakšen svež veter. Zame osebno je najpomembnejše to, da generalni direktorati Evropske komisije ne bodo več delovali kot silosi, ampak da bo več medsebojnega usklajevanja in sodelovanja. Ali drugače: evrokrati različnih direktoratov bodo morali sedeti za isto mizo, z usmeritvami za njihovo koherentno delo, ki bodo prihajale s političnega vrha komisije.

Zaradi projektne naravnanosti komisije bo večje sodelovanje med generalnimi direktorati in med komisarji neobhodno, saj eden od sedmih podpredsednikov lahko koordinira delo tudi 10 in več komisarjev.

Ali se bo to v praksi izkazalo kot uspešno, bo odvisno od dveh faktorjev: prvič, od značaja samega komisarja ali komisarke (in njegovih oz. njenih vodstvenih sposobnosti) in drugič, od koordinacijske sposobnosti ter širine ožjega tima, združenega v kabinetu komisarja.

Zato se mora Alenka Bratušek v svojem kabinetu obdati z najboljšimi. Najboljšimi, ki poznajo delovanje Evropske unije, se pravi medinstitucionalno delovanje. S poznavalci energetike in težavnosti tega resorja. Z ljudmi, ki podrobno poznajo notranje delovanje Evropske komisije. Z ljudmi, ki ji bodo zagotavljali neodvisno delovanje v splošnem interesu Unije (kot pravita pogodba in komisarska zaprisega), a hkrati omogočili, da bo imela odprto uho za državo, 'ki jo pozna najbolje', kot se v žargonu v Bruslju reče članici, iz katere prihaja komisar. Seveda mora v kabinetu vladati tudi zaupanje, a tu ne gre za strankarsko lojalnost, ampak za strokovno zanesljivost. Sicer komisarka tvega, da bo hitro izgubila nadzor na večplastnem bruseljskem političnem parketu. Celo brez da bi se tega zavedala. In s tem bi se porazgubila tudi tista čast in ponos za Slovenijo, o kateri je Alenka Bratušek govorila v nedavnem intervjuju za 24ur.

Kot sem že večkrat zapisal, mora biti komisar pronicljiv politik, strokovnjak s širino, imeti mora izjemne vodstvene sposobnosti in zmnožnost delovanja v večkulturnem in večjezičnem okolju. Seveda je težko pričakovati, da bi novi komisarji kar naenkrat vedeli, kako stvari v Bruslju potekajo. Zato imajo kabinete. Pravila o njihovi sestavi postavi predsednik, do sedaj je približno veljalo, da morajo biti v kabinetu člani iz treh držav, šef ali namestnik ne sme biti iz iste države kot komisar in kabinet mora biti spolno uravnotežen. Peščica članov je 'od doma', ostali člani kabinetov so visoki uradniki komisije.

Posameznikov, ki bi izpolnjevali zgornje kriterije (vključujoč zadnji kriterij, torej posluh za najbolje poznano članico), ni veliko (čeravno se premnogim zdi, da jih prav oni), a je desetletje članstva Slovenije v EU in posledično delovanja Slovencev v različnih evropskih institucijah vseeno izoblikovalo peščico tistih, ki bi bili odlična desna roka Alenke Bratušek v Bruslju. In to niso neizkušeni, svoji funkcjiji nedorasli posamezniki, ampak izkušene osebe z dovršenim evropskim CV-jem. In zanimivo – večina njih je žensk.

Kot je pozval predsednik vlade Miro Cerar – delovati moramo državotvorno. Zato bo uspeh Alenke Bratušek in posledično sloves Slovenije kot verodostojne članice Evropske unije odvisen od tega, kako močan bo njen najožji tim. Ta mora bit strokoven in izkušen, ne strankarski. Zaslišanja v Evropskem parlamentu bodo zgolj prvi preizkus (pri čemer bruseljski mediji Alenko Bratušek najpogosteje omenjajo v kategoriji 'problematičnih' komisarjev, ki znajo naleteti na težave med zaslišanji v Evropskem parlamentu), potem sledi pet let pod drobnogledom parlamenta, v primežu držav članic in med političnimi težkokategorniki v komisiji.

Tudi v Bruslju se gre na kavo, a ne z vsemi. Ura, jezik, tip kave in kraj se izbirajo glede na nacionalnost in institucionalno pripadnost. A za reševanje državnih, pardon evropskih, zadev, bo potrebno dosti več od ljubljanskega 'kofetkanja'.

Komisarji so se osmešili že prej, njihove države so se jim tako rekoč odrekle, a Alenka Bratušek si tega ne more privoščiti, če želi preživeti pet let v Bruslju in po možnosti nadaljevati kariero v slovenski politiki. Slovenska vlada, ki se bo očitno postavila za Alenko Bratušek in ki ni v zavidanja vredni gospodarski poziciji, si pa prav tako ne more privoščiti dodatnega znižanja ugleda, ki bi ga osmešena komisarka povzročila.

Dragana Barbutovskega lahko spremljate tudi na Twitterju.