Pravoslavnih vernikov je na svetu od 300 do 400 milijonov. Največ jih pripada Ruski pravoslavni cerkvi. Toda moskovski patriarh Kiril je med patriarhi šele na petem mestu, zato je bilo zanj tako pomembno srečanje s papežem Frančiškom letos na Kubi. Zadnji ekumenski koncil je bil leta 787 v Niceji, toda zaradi napetosti z Rusijo se voditelji cerkva ne morejo zbrati v Turčiji. Tako so izbrali grški otok. Otok je pod jurisdikcijo carigrajskega ekumenskega patriarha Bartolomeja I. Bartolomej je tudi prvi med enakimi patriarhi.

V čem so pravoslavne cerkve tako posebne? Beseda pravoslavni ali ortodoxia (grško orthos - pravi, doxa - nauk) je označevala nauk kristjanov, ki so priznavali Kalcedonski koncil iz leta 451, kjer so določili, da je Kristus ena oseba z božjo in človeško naravo. Po velikem razkolu Vzhoda in Zahoda v 11. stoletju pa je ta izraz zajel veroizpoved vzhodnih cerkva, ki priznavajo Kalcedonski koncil, a niso zedinjene s Katoliško cerkvijo.
Pravoslavna duhovnost temelji na Svetem pismu in spisih vzhodnih očetov. Verniki častijo svetnike, med njimi najbolj presveto Bogorodico. Moč črpajo iz bogatega bogoslužja, predvsem liturgije evharistije in zakramentov. Pravoslavna teologija je mistika, ki teži k neposredni bližini z Bogom in želi človeka pobožaniti. Vključujejo tudi narodne običaje, ki so nam najbolj blizu prek praznovanj treh odstotkov vernikov Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji. Vzhod je od Zahoda tudi veliko bolj duhoven in mističen. Pravoslavje pomeni tudi pravilno slaviti Boga.

Pravoslavje se deli na vzhodne pravoslavne cerkve in orientalske pravoslavne cerkve. Med vzhodnimi cerkvami je 14 cerkva, ki se med seboj priznavajo za enakovredne in enakopravne. Obstajajo pa tudi cerkve, ki si prizadevajo za samostojnost, npr. Makedonska pravoslavna cerkev, katere verniki živijo pri nas.

Že leta 1902 ekumenski pravoslavni patriarh Joahim III. v patriarhalni in sinodalni okrožnici primase poziva pravoslavne avtokefalne Cerkve, da se soočijo skupaj s cerkvami. To je začetek priprave panpravoslavnega koncila. Interpravoslavni odbor priprave koncila pa je sklical ekumenski patriarh Photios II. leta 1930 na gori Atos. Razlog je bil spor z Grško pravoslavno cerkvijo, ki si je prilagodila liturgični koledar. Napetosti so se znova pojavile po drugi svetovni vojni. Soočali so se z nastankom slovanskih pravoslavnih cerkva v novonastalih komunističnih državah in z delovanjem svobodnih arabskih in grških cerkva. Leta 1948 pa je Carigrajska cerkev sodelovala pri ustanovitvi Ekumenskega sveta cerkva. Moskovska cerkev je zato sklicala sinodo, da bi ekumensko gibanje obsodili. Koncilski proces se je nadaljeval šele leta 1961, ko je carigrajski ekumenski patriarh Athenagoras sklical srečanje na Rodosu. Papež Janez XXIII. je namreč povabil predstavnike pravoslavnih cerkva, da bi sodelovali pri Drugem ekumenskem koncilu v Vatikanu leta 1965. Carigrad in Moskva pa sta odnos spet prekinila zaradi statusa avtokefalnih cerkva v Severni Ameriki. Šele po sporazumu v Helsinkih leta 1976 se proces priprave nadaljuje. Po razpadu Sovjetske zveze nastopi nova kriza zaradi vprašanja kanonične odvisnosti nekaterih slovanskih cerkva, vezanih na grški misijon - cerkve v Estoniji, Ukrajini in na Češkoslovaškem. Šele januarja 2016 so v Chambesyju v Švici dokončno določili teme koncila. Kljub temu je zasedanje predčasno zapustil gruzijski patriarh, ki je zahteval za duhovnike ponovno poroko. Ti se po smrti ali ločitvi z ženo ne morejo več poročiti, ampak morajo oditi v samostan. Da bi se vendarle srečali, je popustil tudi vodilni carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej II. Po navodilih Moskve pred koncilom ne bo priznal Cerkve v Ukrajini. To pomeni, da na koncilu ne bodo govorili o težavah med Rusijo in Ukrajino. Prvič tudi na koncilu ne bo predstavnikov priznanih pravoslavnih inštitutov, kot sta newyorški in pariški. Ne bo pa tudi voditeljev večjih pravoslavnih gibanj, kot sta krščanska Akcija ruskih študentov ali Svetovna federacija mladih.

Teme koncila bodo: ureditev in delovanje svetega in velikega koncila, zakrament zakonske zveze, post v današnjih razmerah in odnos pravoslavnih cerkva do drugih kristjanov, samostojnost, misijon pravoslavnih cerkva v današnjem svetu, delovanje pravoslavne diaspore.

Gotovo je najprej pomembno, da se bodo po stoletjih prvič srečali voditelji velikih pravoslavnih avtokefalnih Cerkva in spregovorili o temah, ki jih združujejo. To je začetek dialoga. Pravoslavna cerkev pa se tudi v tem trenutku srečuje z napetostmi zaradi zvestobe tradiciji in znamenju časa, ki zahteva nov način delovanja cerkva in življenja vernikov.