in zaradi njega se piše, ne glede, ali postane prvak Lige NBA ali ne.

Večina košarkarskih strokovnjakov ga razume kot igralca desetletja, kar zagotovo je. Še morda večji vladar pa je na področju medijev. Ameriški mediji potrebujejo tip igralca, ki blesti na obeh parketih. Zato ni skrivnost, da so okrog Jamesa svetniški sij risali, še preden je sploh odigral prvo tekmo v Ligi NBA. Ko se je izkazalo, da je izpolnil svoj košarkarski potencial, se je medijsko izpostavljanje le krepilo. Vrhunec je bil nedvomno televizijsko poziranje v zloglasnem "The Decision". Ne glede na to, kaj si o tem mislimo ...

Njegova selitev v Miami je prinesla gnev in zažiganje dresov na eni strani, na drugi pa uresničitev njegovih sanj, ko si je lahko končno nadel dva šampionska prstana. Večni kritiki na drugi strani izpostavljajo štiri poraze v finalnih serijah, zaradi česar nikoli ne more postati največji. Pedantni ameriški kronisti in ljubitelji številk so hitro naredili lestvico igralcev, ki so vsaj enkrat prejeli nagrado MVP in zaigrali v petih finalih.

Dosežek Billa Russlla je praktično neponovljiv, saj je bilo to popolnoma drugo obdobje (sodelovalo je manj kot 10 ekip, za zmago je treba dobiti le dve seriji v končnici). Jamesova glavna primerjava je seveda Michael Jordan, ki je v finalih dobil prav vse serije in je zato velik in težko ponovljivi vzor.

James je v letošnjem finalu prikazal eno najbolj dominantnih iger v zgodovini. Nikoli se namreč še ni pripetilo, da bi imel en igralec v finalni seriji najvišje povprečje točk, skokov in podaj hkrati med vsemi košarkarji obeh ekip! Res neverjeten podatek. In James se je podpisal pod še en rekord - v finalni seriji je sodeloval pri 57,7 točke na tekmo (njegove točke + točke po njegovih podajah). S tem je popravil ravno Jordanov rekord.

Opomba: Jerry West je sploh edini igralec, ki je dobil nagrado MVP finala, čeprav je njegova ekipa izgubila.

Ravno zgornja opomba je bila seveda ključnega pomena pri letošnjem finalu. James je bil brez dvoma daleč najbolj dominanten igralec. Novinarji so s svojim glasovanjem očitno dali vedeti, da MVP mora biti član zmagovalne ekipe.

Seveda ima James tudi tu en negativni vidik - v finalni seriji je v povprečju iz igre zgrešil kar 20 metov, kar je neverjetno visoko povprečje. Egoist? To je en pogled, drugi je ta, da je ob kratki klopi in številnih poškodbah soigralcev enostavno prevzel odgovornost. Pri fivethirtyeight.com, ki ga je ustanovil mojster številk Nate Silver, so izračunali, da je imel James pri večini finalnih nastopov zelo slab spremljevalni ansambel.

Opomba: V prvem stolpcu so sezone, v katerih je James igral v finalih, v zadnjih pa razplet v boju za naslov prvaka. V srednjem stolpcu je mesto kakovosti Jamesovih soigralcev (po točkah in drugih različnih statističnih kategorijah). Pri omenjeni spletni strani so upoštevali zadnjih 31 finalov, ko v končnici sodeluje po 16 ekip. Mesta so torej od 1 (najboljši soigralci) do 62 (najslabši soigralci).

James je imel tako pri obeh porazih s Clevelandom dve od treh najslabših ekip, kar lahko razloži njegove številne mete. Slabšo pomoč je imel le le leta 1999 Larry Johnson (New York). Tolikokrat omenjeni Michael Jordan je imel precej pomoči. Med šestimi najmočnejšimi ekipami so kar tri njegove (1996-1998). Kdo si v svoji ekipi ne bi želel Scottieja Pippena, Dennisa Rodmana, Tonija Kukoča in Steva Kerra?

Kar je pravzaprav bistvo ekipnega športa. Zmagujejo ekipe, in ne posamezniki.

PS: Jamesova izjava o tem, da je najboljši igralec sveta, si zasluži svojo kolumno. A ne le zaradi Jamesa, ampak tudi odziva javnosti ...