"Za nikogar," mi je odvrnil v rahli jezi. "Sto tekem smo čakali, sto tekem, ki je praktično izgubilo pravi pomen. Sto tekem, da lahko zdaj dva tedna uživamo v tem vrhuncu," je še pribil. V tistih dneh so ameriški mediji kar tekmovali, kdo bo pripravil podrobnejšo in zanimivejšo napoved in vrhunec sezone pripeljal do vrelišča. Luka je imel prav, le da smo od vrhunca dobili le VR (virtualno resničnost), saj je bil Golden State enostavno (in pričakovano) premočan nasprotnik.

Imel sem občutek, da je bil v kovanju vročice bolj govor o LeBronu Jamesu in njegovem navideznem boju z Michaelom Jordanom, ki v finalnih serijah nikoli ni klonil in je s šestimi prstani v tem vidiku še vedno precej pred Jamesom, ki ima zdaj finalno razmerje 3 : 5. O moči Golden Stata se ni tako zelo govorilo.

LeBron James je še vedno brez dvoma najboljši igralec te generacije. Še tretjo sezono je bil najboljši košarkar finalne serije. Lani je imel med vsemi igralci najvišje povprečje v vseh petih najpomembnejših statističnih parametrih, letos je finalno serijo končal s povprečnim trojnim dvojčkom. A proti superekipi Golden Stata je bil nemočen, proti ekipi, ki jo je na simbolni ravni tudi sam pomagal sestaviti. Avč, kakšen avtokoš.

Kariero je začel v Clevelandu, kjer je leta 2007 - v svoji četrti sezoni - prvič okusil slast igranja v finalu. Izkušnja ni bila nič kaj prijetna, saj je doživel bridek poraz, metlo San Antonia so vihteli Tim Duncan, Tony Parker in Manu Ginobili. To je bila prva velika trojka, proti kateri je James igral. Sledila so mučna leta, v katerih je James dvakrat izpadel proti Bostonu - prototipu moderne superekipe, ki je bila sestavljena v tem desetletju. Zvezdniku Paulu Pierceu sta se pridružila Kevin Garnett in Ray Allen. Ob koncu prejšnjega desetletja je bila to glavna ovira na vzhodu do naslova prvaka.

Tudi zaradi te izkušnje se je James poleti 2010 odločil, da potegne enako potezo in se skupaj s Chrisom Boshem v Miamiju pridruži domorodcu Dwyanu Wadu. V štirih letih igranja na Floridi se je vselej prebil v finale in svojo željo po naslovu potešil z dvema prstanoma. Recept so bolj ali manj uspešno začele ponavljati tudi druge ekipe in začele graditi svoje velike trojke (New York, obe ekipi v Los Angelesu, ...), a nobena ni bila pretirano uspešna. Vse do vrnitve LeBrona v Cleveland, kjer je novo veliko trojko tvoril s Kevinom Lovom in Kyrejem Irvingom.

V tem času se je nova mogočna ekipa začela tvoriti v Oaklandu. Nabori 2009, 2011 in 2012 so na zahodu države združili Stepha Curryja, Klaya Thompsona in Draymonda Greena. Kar nekaj časa je minilo, da so se posamezni elementi uigrali in leta 2015 osvojili naslov prvaka. Sledila je fantastična sezona, v kateri so Bojevniki zbrali 73 zmag, s čimer so porušili absolutni rekord Jordanovih Bikov. Curry je za svoje predstave soglasno dobil nagrado MVP. Manjkala je le pika na i - naslov. In v to ekipo - statistično najboljšo v zgodovini lige - so Bojevniki dodali še en kamenček - Kevina Duranta. Marsikdo je Durantov prestop primerjal prav z Jamesovim iskanjem najboljše ekipe, s katero bi lahko osvojil naslov. V bistvu so razlike enake v motivaciji, v sami izbiri pač ne, kar lepo demonstrira spodnja tabela.

Opomba: Tabela prikazuje razmerje zmag in porazov v prej opisanih sezonah pred tvorjenjem velike trojke (oziroma četverke v primeru Golden Stata) in razmerje z novimi okrepitvami.

V vseh primerih so se ambiciozni projekti gradili v ekipah, ki so bile v najboljšem primeru solidne (Miami), Cleveland je bil slab, Boston pa celo na dnu prehranjevalne verige. Zato Durantove odločitve ne gre primerjati. Preprosta matematika je jasna: najboljša ekipa v zgodovini rednega dela se je okrepila z najboljšim igralcem v ligi, ki ne sliši na ime LeBron James. S tem se je ravnovesje v ligi krepko porušilo.

Kakšna prihodnost čaka Ligo NBA? Nič kaj obetavna (če niste ravno navijač letošnjih finalistov). Vse glasnejše so, denimo, govorice, da bi Paul George utegnil okrepiti Cleveland, s čimer bi se prevlada po konferencah le še povečala. Kako dolga pa bo, ne ve nihče. Sistem v marsikaterih športih je naravnan tako, da ne mara serijskih zmagovalcev in se prej ali slej domisli sistema regulacije, ki spreminja ravnovesje moči (najbolj izrazit primer je gotovo formula ena). Nekaj podobnega se zna zgoditi tudi v Ligi NBA (največji manevrski prostor je na področju financ in davkov). Ta filozofija mora biti jasna Jamesu, ki sliši na vzdevek Kralj.

Kralj je mrtev. Naj živi kralj.

In naj živi košarka.