Med blejskimi gosti so se znašli po večini takšni, ki ponujajo – manj izjemno – alternativo trenutni multikulturni, odprti evropski družbi. Vtis je v naslednjih dneh popravil obisk vodje francoske diplomacije in napoved obiska predsednika avstrijske vlade, slovenski diplomaciji sicer okrepljene dejavnosti v zadnjih in prihodnjih tednih ne moremo očitati, a vendarle vprašanja glede njene usmeritve ostajajo.

Sorodna novica "Slovenija se vrača na diplomatski zemljevid"; pozivi k okrevanju gospodarstva

Ni vsaka sprememba dobra

Nesporna ugotovitev zadnjih dni in tednov bi morala biti, da ni vsaka alternativa dobra. Slovenski zunanji minister poudarja, da vodi uravnoteženo zunanjo politiko, na kar kažejo številni sestanki, tudi z ministri jedrnih držav Evropske unije, čeprav je bilo v zadnjih dneh slišati ocene, da take države ne obstajajo. A obstajajo, jedro Evropske unije predstavljajo države, ki so najbolj integrirane, kar Slovenija zagotovo je, in v svojem bistvu poudarjajo pravila pravne države, odprtosti družb in svobodo medijev, kjer pa se bomo očitno še nekaj časa ukvarjali z vprašanji, ali smo res tam. Če se moramo spraševati, potem verjetno nismo.

Očitno in nujno je, da se na tej točki pogovorimo o Donaldu Tusku. Poljak, nekdanji premier, nekoč voditelj Evropskega sveta, zdaj vodja največje evropske politične skupine, je nekdanji borec proti komunistični represiji na Poljskem, za Evropsko ljudsko stranko skorajda liberalec, a predvsem človek jasnih in trdnih stališč, če jih primerjamo s stališči zahoda Evropske unije. Trenutna poljska oblast ga – milo rečeno – ne mara. Zakaj? Odgovor se skriva v nastavljanju ogledala, kar je storil tudi včeraj, ko je bil gost politične stranke Nova Slovenija. Dejal je, da imajo tako države članice EU-ja kot stranke, ki so del Evropske ljudske stranke (EPP), včasih različne interese in nič ni narobe, če jih zasledujejo. A da – ko so pod udarom temeljne evropske vrednote, kot so svoboda govora, strpnost in vladavina prava – ni več prostora za pogajanja.

Francosko-nemška smer

Tudi francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian je bil včeraj jasen. Regionalno povezovanje v Uniji je smiselno, če krepi enotnost Evropske unije, kar je nedvomno dobronamerna in obenem jasna diplomatska ugotovitev, da v Evropski uniji obstajajo regionalna povezovanja, ki tega ne počnejo. Priznati je treba, da je trenutni slovenski zunanji minister zelo spreten in zelo spreten govorec. Ko prebira navedbe iz strategije slovenske zunanje politike in jih moli pod nos očitno slabo pripravljenih opozicijskih očitkov o premiku slovenske zunanje politike, počne le tisto, kar mora početi razlagalec smeri slovenske zunanje politike. Bodimo realni, če se v zadnjih dneh ne bi pogovarjali o vsebini strategije, potem najbrž sploh ne bi vedeli, da strategija poudarja, da imamo srednjeevropsko identiteto in da je glede na geopolitični položaj Slovenija naravna partnerica držav Višegrajske skupine. A tu je seveda kleč; vsega, kar napišete v strategije, vendarle ne velja jemati dobesedno. Nekaj vrstic prej, denimo, strategija ponuja jasno stališče o tem, da je Evropska unija naše najpomembnejše vrednotno, politično in pravno okolje. In to okolje je povsem očitno in jasno. V njem Madžarska, Poljska in še nekatere druge izgubljajo sodne postopke na Sodišču Evropske unije zaradi napačne interpretacije evropskih pravil – če smo malo pikri, smo v tem pogledu – po uspehih v Luksemburgu – seveda dokaj blizu višegrajcem, a vendarle vsebinsko in problemsko še vedno daleč.

V Evropski uniji res ni prvo in drugorazrednih članic, so pa v njej zbrani voditelji in voditelji, ki jim ta naziv ne pritiče. Dobro bi bilo, da bi si Slovenija prizadevala vrednotiti besede in vizije tistih, ki pri nazivu voditelji nimajo narekovajev. Politika, ki v Evropski uniji vidi le črpališče denarja in obenem lahko tarčo za retorične napade brez kakršne koli odgovornosti, nima prihodnosti. Še več, Evropska unija kot simbol svobodnega, uspešnega in vrednotno sodobnega otočka v svetu ob taki politiki nima svetle prihodnosti.