Vztrajanje pri napaki, ko spoznaš, da je napaka, in pri načrtu, ki škodi tebi in tvojim najbližjim, je milo rečeno nespametno. Kar je brexit.

Pred nami je še kakšnih dvajset dni upanja na to, da bo brexit izpeljan na način, ki še najmanj otežuje življenje na britanskem otočju in v preostali Evropski uniji. Dvajset seveda, če bo obveljal zdajšnji veljavni datum. A ker je napovedovanje prihodnosti izrazito težavno početje, naj ostane le pri tem. Trenutno lahko preprosto zaključimo, da je brexit zgolj in samo drugo ime za kaos. Se pravi, nič posebnega, le zmešnjava, ki dokazuje, da so lahkotna poigravanja z resnimi rečmi lahko nevarna in vodijo v nespametne odločitve. Pogajanja o tem, kako naj Združeno kraljestvo zapusti Evropsko unijo, so zgolj poskus nadzora škode oziroma minimaliziranje negativnih učinkov.

Če se zgodi brexit brez dogovora o izstopu, kar je vendarle malo verjetno, potem bomo lahko prepričani, da so evropski voditelji zamudili priložnost, ko bi lahko pokazali modrost. Upanja v Nigela Faragea ali Borisa Johnsona, da bi kje prepoznala zdravo pamet, že nekaj let ni, še naprej pa se njuna stališča valijo po medijski sceni kot relevantna.

Medijska realnost brexita je težavna. Ne pravim, da bi morali novinarji ali uredniki komu prepovedati nastopanje, a vendarle bi morali razmišljati o tem, kako se slišijo ali berejo izrečena stališča, kadar nimajo konteksta ali ko ne prestanejo pretresa dejstev. Dejstva pa so dejstva in se ne delijo na moja ali tvoja.

Največ uspeha z ustvarjanjem prividov imajo ob premajhni pozornosti ali občutljivosti glede resnice, dejstev politiki, ki na podlagi svojih stališč napovedujejo zle usode, razpade, razkroje in vse, kar jim pač pride na pamet. Dobro se sliši. EU bo razpadel. Pogreznila se bo sama vase. Preplavili jo bodo nasilni migranti. Poglejte, ne vemo, kaj se bo zgodilo, in če želite podobne nasvete glede negotove prihodnosti, je morda bolje, da se obrnete na vedeževalske telefonske številke. EU ne razpada. Iz nje okorno izstopa ena država. Kar z naukom o brexitu ter preostankom Unije storimo, je tisto, kar šteje. Tudi tisti, ki so v Franciji ali Italiji pred leti zagovarjali izstop iz Unije ali evra, danes svojih (Le Pen, Salvini, na neki način tudi Orban) stališč ne oblikujejo na isti način. Izstop, brexit, ni privlačen, skušajo pa nam približati idejo bolj nacionalno obarvanega EU-ja. A kako še bolj nacionalno, a obenem v skupnem interesu, obarvati EU? Že zdaj je moč držav oziroma vlad nad bruseljskim političnim aparatom, institucijami, če hočete, izjemna. Migracije, evrska kriza in reševanje Grčije, evra … Berlin, Pariz, Rim, Varšava, Budimpešta.

Druga plat nestrokovnega ravnanja z Evropsko unijo in njeno prihodnostjo so ambiciozni razpravljavci o oddaljenosti EU-ja od državljanov. O tem, da je EU zbirokratiziran aparat, ki iz Bruslja skrbi za to, da boste nesrečni. Če vam rečejo, da ste oddaljeni od evropske elite ali bruseljskega odločevalskega aparata, se lahko preprosto nasmehnete in ostanete dobre volje. Ker s tem ni preprosto nič narobe, razen tega, da ni povsem res. Ko premier Orban svojim državljanom sporoča, da v Bruslju odločajo proti njim, njemu, mirno zamolči, da tudi sam sodeluje na teh sestankih, da evropsko zakonodajo soustvarjajo madžarski diplomati, ministri, birokrati, ki jih je v sistem pripeljala njegova vlada. Da v Evropskem parlamentu sedijo poslanci njegove stranke, ki so tudi del največje politične skupine, torej imajo tudi kar neposreden stik s tistim "mainstreamom", ki ga napadajo. V žargonu se temu reče Brussels-bashing in navadno ne zdrži pravega, resnega pretresa. Podobno je z migracijskimi politikami. Med tednom se je denimo znova potrdilo, da članice EU-ja ne zlepa na zgrda ne zmorejo sestaviti dovolj skupnih stališč in energije, da bi spremenile ali pa posodobile skupne pristope glede azila, kvot za delitev beguncev ipd. A vseeno nas bodo še naprej strašili s tem, da nam Bruselj, Macron, Merklova vsiljujejo nekaj, česar nočemo.

EU ni oddaljena od vas. Mi (davkoplačevalci, volivci, državljani) namreč smo EU. Volimo nacionalne predstavnike, ki v našem primeru zastopajo interese Slovenije v EU-ju. Če to počno slabo ali dobro, je seveda druga stvar in nedvomno zanje obstajajo ustrezni korektivi, ki se jim reče volitve. Naj vas ne prepričajo, da se Unija dogaja stran od vas. Poglejte raje tablo, ki stoji na začetku gradbišča novega pločnika v vašem kraju. Pomislite na sosedovega mulca, ki zdaj guli knjige nekje na Nizozemskem, ali pa na soseda, ki je iz Avstrije ali Hrvaške v francoskem ali nemškem avtu pretovoril kuhinjo švedskega proizvajalca, ne da bi za to plačal carino ali celo pokazal osebno izkaznico. Resno, to je Evropska unija, ki vam je ne morejo približati, ker jo že imate. Je pa mogoče, da jo je treba približati politikom, ki se tega očitno ne zavedajo, prav tako, da je njihova osrednja naloga sprejemanje odločitev, ki tej bližini in povezanosti ne škodijo. Ne bodimo kot brexiterji in dejansko vzemimo EU v svoje roke. Začne se z zavedanjem o tem, kaj imamo.