Med tednom se je evropski Donald - vodja sestankov voditeljev držav EU - Donald Tusk zapičil v ravnanja ameriškega Donalda, da bi lahko rekli, da s takimi prijatelji Evropa ne potrebuje sovražnikov. Če pustimo ob strani dejstvo, da gre bolj za drezanje v ameriškega Donalda kot za resno oceno, se vseeno lahko vprašamo, kako slabi so trenutno odnosi na osi Washington – EU. Čezatlantsko partnerstvo sicer ni postavljeno pod vprašaj, za kar skrbijo ljudje, ki bi jim lahko rekli gasilci. To so tisti, ki po besednih nevihtah predsednika Trumpa obiščejo denimo sedež Nata ali katero od prestolnic članic Evropske unije in nato razlagajo, kaj je "umetnik" želel povedati. Seveda je malce nenavadno, da je bilo tovrstnih gasilcev že kar nekaj. Zunanje ministrstvo si denimo kar podajajo. Ko se evropska komisija pogovarja z ameriško administracijo o stalnem umiku carin na jeklo in aluminij, se tamkajšnji minister vedno znova izkaže kot oseba, ki sicer deluje bistveno bolj razumno kot veliki vodja, a je vseeno veliki vodja na koncu tisti, ki postavlja pravila igre. Vedno znova se namreč izkaže, da so stališča, prepričanja in prepričevalne zmožnosti Trumpovih sodelavcev relativno omejenega dosega.

In kar se tiče diplomatov na evropski strani, je to verjetno ena največjih hib trenutne ameriške vlade, saj je tako rekoč nemogoče vplivati neposredno na predsednika ZDA, posredni vpliv pa je ujetnik izrazito enosmerne komunikacije in odločevalske pristojnosti Donalda Trumpa. Če je francoski predsednik Emmanuel Macron tako pred časom v Parizu kot pred kratkim v Washingtonu odigral sijajno partijo medijskega nastopa ob boku Donaldu Trumpu, se je nato vseeno izkazalo, da za ameriškega predsednika razumevanje interesov in stališč obiskovalca obstaja še kakšnih petnajst sekund, potem pa ... nazaj na Twitter.

Kako močna je še vez med ZDA in Evropo, nas bo verjetno sredi julija prepričeval sam Donald Trump, ki ga pričakujejo na zasedanju voditeljev zveze NATO v Bruslju. Ko je nazadnje odpiral nov sedež zavezništva, ni zmogel jasne omembe zaveze o kolektivni varnosti. Potem so, kot opisujem zgoraj, njegovi podrejeni dajali dodatne signale in ob tem omenjali, da Trump tudi ni dejal, da ga kolektivna obramba ne zanima.

Trumpovo ravnanje ima sicer tudi pozitivne posledice za EU. Voditelji držav članic vedno znova ugotavljajo, da je svet danes drugačen. Ne gre za to, da se ne bi mogli zanesti na ZDA. Gre za to, da se je treba zanesti najprej nase. V zadnjih mesecih je tako Unija na neki način postala polnoletna, saj je kar naenkrat soočena z relativno neprijaznim svetom, v katerem hočeš ali nočeš mora razumeti, da je njen enotni nastop najboljša vozovnica. Brexit, Rusija, Iran, Trump, izraelsko-palestinski spor, migracije. Na neki način to, kar doživljamo danes, ni več EU za romantike. In v tej Uniji bo treba, tako kot v Natu, verjetno delati in konec koncev plačevati več.

Miniranje iranskega jedrskega orožarskega sporazuma je še en dokaz o tem, kako lahko je danes zamajati mednarodni red in mir. Več let Rusija brez večjih težav spreminja meje drugih držav. Gruzija, Ukrajina, Moldavija, če omenim najbolj očitne primere. ZDA zdaj izstopajo iz mednarodnih dogovorov, ki so vrsto let urejali mednarodne ambicije v skupnem kompromisu in dajali vsaj videz enotnega prizadevanja za mir, varnejši in čistejši napredek (Iran, pariški sporazum). "Hladna vojna se je vrnila," je med tednom v Bruslju dejal prvi mož Združenih narodov Antonio Guterres. A dodal, da je tokrat opazna tudi pomembna sprememba, saj ni več mednarodnega sistema nadzora, ki bi preprečeval konfliktne spirale.

Posredno se ob številnih odprtih vprašanjih z ZDA seveda odpira tudi vprašanje nacionalnega interesa EU, če to sploh obstaja. Težko boste slišali stališče, da je gospodarski ali geostrateški interes EU ostati v Iranu in biti izključen iz ZDA. Za evropska podjetja so podatki o trgovanju jasni. ZDA, vsekakor. Tudi sicer je politična resničnost taka, da se zdi zaupanje Teheranu korak v neznano. Kaj se bo torej zgodilo z iranskim jedrskim programom, je trenutno vprašanje za nekaj gramov obogatenega urana in kopico ameriških dolarjev. Morda je bolj vroče vprašanje, kako dolgo lahko EU in Iran vztrajata pri zanikanju, da se je Trump odločil, kot se je. Še nekaj let v upanju, da bo kmalu kdo drug v Beli hiši in znova prepoznal dogovore Obamove ere?

Evropska unija zdaj snuje ukrepe, s katerimi bi ohranila dogovor o zamrznitvi iranskega pehanja za jedrskim orožjem pod lediščem. A vročica, ki se ji reče ameriške sankcije, zna biti prezahteven napor. Gre za izjemen preizkus na eni strani evropske odločnosti in na drugi strani dejanske evropske (gospodarske, politične) moči, kadar gre za njen interes. EU ima priložnost, za katero si ni prizadevala in je ni iskala.