Odgovor je sila preprost. Zato, ker vodilne britanske stranke nimajo stališč, medtem ko so njegova povsem jasna.

Pomanjkanje stališč je posledica večmesečne, večletne razprave in razhajanj glede britanskega izstopa iz Evropske unije. V tej razpravi se je razjasnilo le to, da so nasprotniki in podporniki brexita v obeh ključnih strankah britanskega političnega življenja, se pravi med torijci in laburisti. V obeh strankah so skozi glasovanja o brexitu dajali vtis, kot da ne vedo, kje se jih drži glava, kar je za evroskeptike in populiste, kot je Farage, darilo, ki ga nikakor ne bo pozabil unovčiti. Sam ima povsem jasno stališče, to stališče je ime stranke. Ena smer, edina smer in edino stališče, ki ga lahko vrže v obraz tako konservativcem kot laburistom. Ti so trenutno na počitnicah.

V tem počitniškem času v zahodnem delu evropske celine so tako v stranki Brexit kot v stranki Ukip, ki jo je v EP pred petimi leti popeljal prav Farage, začeli predvolilno kampanjo in jo preprosto povedano že tudi povsem jasno začrtali. Referendum o brexitu, le da ni jasno, kdo je tisti, ki bo lahko s pokončno glavo zagovarjal trenutno agonijo. S tako neizdelanim stališčem, kot sta podaljševanje članstva in pogojevanje prihodnjih korakov s podporo sporazumu, ki je že bil zavrnjen, bo zelo težko.

Seveda se vse skupaj lahko spremeni, če Združeno kraljestvo dejansko izstopi iz Unije. A spreminja se le za Otok, ki bi s pripravami na volitve, ki jih potem ne bi bilo, znova v nič pognal nekaj milijončkov. Kar je razmeroma malo, gledano z vidika sredstev, ki jih je imela pripravljena vlada za brexit, skupaj nekaj več kot štiri milijarde evrov.

Jasnost stališča je pomembna tudi drugje. In tudi drugje smo priča jasnosti sporočil predvsem tistih, ki z Unijo niso zadovoljni. Res je, večina njih, tudi Salvini, Orban, govori o tem, da bi svoje cilje dosegali skozi reformiran EU, ki bi bil predvsem presek interesov posamičnih nacionalnih držav. A ker to ta čas dejansko EU je, tu ne more biti resnih sprememb.

V zadnjem obdobju, v kriznih časih EU-ja, se je namreč povsem jasno pokazalo, da so EU predvsem države članice in njihove muhe, ki najkrepkeje opredeljujejo pozneje sprejete odločitve. Tako je bilo pri sprejemanju pravil reševanja Grčije, tako je bilo pri gradnji bančne unije in nadzornih mehanizmov, tudi reševalnih svežnjev, ki so sledili dolžniškim in bančnim težavam v Grčiji, na Irskem, v Španiji. Prav tako je bilo tudi pri spopadanju s prebežniško krizo, kjer je pomanjkanje skupnih stališč prineslo razkol med državami, ki pristajajo na logiko delitve beguncev, se pravi tistih, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite, in tistih, ki ne želijo slišati besede na K. Kvote, seveda.

Trenutno (in ta trenutek že traja kar nekaj časa) se države še vedno skušajo poenotiti glede prihodnjega ukrepanja ob migrantskih krizah, o delitvi beguncev, s četrto reformo dublinskega sistema, kot mu pravimo. Države se skušajo poenotiti. Besedilo je predlagala Evropska komisija. Tudi sicer bi bile evropske zadeve, če bi se potrjevala bruseljska izhodišča, stališča Evropske komisije, videti drugače. Z vidika realnosti je logika Evropske komisije tako nelogična, saj nenehno trka ob zid, ki so ga postavila razhajanja med državami. Logično bi torej bilo iskati drugačne poti. A ker se to ne dogaja, so na mejah med državami članicami EU-ja postavljene ograje, ki naj bi dajale vtis varnosti, delujejo pa tako ali tako ne. Neuspeh te Evropske komisije ni v tem, da ni poskušala, le realnost jo je dohitela in prehitela. Podobno kot pri brexitu, kjer so dejstva proti izstopu, sam postopek v zadnjih letih pa opomin, da se ne izplača, a brexit še naprej obstaja kot usmeritev, kot možnost, ki so ji zgolj podaljšali rok trajanja.

Mesec dni pred volitvami sicer projekcije sedežev v parlamentu ne kažejo na presenečenja, saj naj bi relativno večino tudi tokrat dobila Evropska ljudska stranka, večji padec podpore napovedujejo socialistom, več podpore evroskeptikom, a tudi zelenim strankam. Zanimivo bo spremljati predvsem referendume o Macronu, brexitu, o Bruslju v Italiji ali na Madžarskem, navsezadnje tudi preizkus vladajoče stranke LMŠ na domačem dvorišču.

Ta EK se je spopadel z izrazito zahtevnim mandatom, z grško krizo, migrantsko krizo in razhajanji, z brexitom. Pet let kriz in kriznega krpanja je za nami in Junckerjem. Nič čudnega, da ga je kdaj izdal išias. A osredotočiti se na to, da bi morali delovati drugače, pomeni pozabiti na to, da je EK dejansko v službi vlad oziroma držav, ki tvorijo EU. Če se voditelji, politiki tega v zadostni meri ne zavedajo, je v bistvu kar velika težava zanje, ne za EK, prej za EU kot tak, saj z ustvarjanjem tarč v Bruslju ne počnejo nič drugega kot spodbujajo brcanje na prvo žogo, dajejo legitimnost nepoznavanju in s tem ustvarjajo izjemen poligon za ljudi z jasnimi, preprostimi stališči, ki pa niso nujno skladna z dejstvi ali realnostjo.