Se pravi, postavljanje svojih koristi nad koristi drugih, in v kateri se lahko skriva fantazma lastne večvrednosti. Tako lahko ta formula pripelje do ČEZ VSE MI in se hrani s sovraštvom do netvojih, z egoistično brezobzirnostjo do drugih, s slo po premagovanju Drugega. Tak triumfalizem se konča z vojno.

Poveličevanje sebe, biti za vsako ceno močnejši od Drugega, je logično njega poraziti, ki je napaka v tvojem redu ter lahko vodi v željo gnoj počistiti. Če to ne, pa vsaj, da vse, kar ima Drugi vrednega, podrediti tvoji moči, si polastiti. Kdor gleda samo nase, mu je torej Drugi ali zgolj sredstvo svojega interesa ali pa celo fizično odveč, ker tebe v tvojem nadvrednem bivanju omejuje. Ali bi po tem, kar v svetu vidimo, lahko zaznali obstoj dveh tipov ljudi? Eden uživa v podrejanju, drugi si prizadeva, da poišče zadovoljstvo v nečem, kar sočloveku ne škoduje in celo z veseljem stori njemu kaj dobrega.

Prvi tip vodi v konec sveta, drugi njegov obstoj neguje, dokler Višja sila ne odloči drugače. No, in še, kakšno ugodje pa je, da si nekomu nadrejen? V najboljšem primeru seksualno. A te, smrtnega, kot si, težnja po ŠE pušča nepotešenega. Užitek, ki končno eksistenco presega, je iz razreda univerzalnega in absolutnega. Tu biva prava dobrost. Absolutno je neomejenost, je svoboda. Zato je biti z drugimi eno in narediti kaj dobrega za njih, nekaj, kar zazna luč zadnje resnice ‒ Neskončnosti.