Dolga leta sem se trudila, da bi svojo radovednost in željo po znanju in delu nekako skrila, pa mi gre bolj slabo. Že vrsto let se trudim molčati, ko vem, da bo neko dejanje imelo negativne posledice, pa mi včasih uspe, včasih pa me tako žuli, da moram opozoriti. In tako sem si nakopala vrsto sovražnikov, ki jim gre na živce moja otroška navdušenost, saj konec koncev je to prav to. Delo na televiziji imam preprosto rada in kolegi se iz tega zelo radi norčujejo. Vrsto let sem se zaradi tega počutila slabo, se potem še bolj trudila in se ujela v krog nemoči: proti ljudem, ki hodijo v službo samo zaradi plače (seveda delamo za to, da nekaj zaslužimo, vendar to ne sme biti na prvem mestu) in zaradi navideznega spoštovanja okolice, proti tistim, katerih vrlina je predvsem dobra samopromocija, želje in volje po delu pa bolj malo, proti njim se ne morem boriti. No, morda me je tudi zato odneslo drugam…

Letos sem poleg Tedna evrovizijskega filma – mimogrede, na Televiziji Slovenija se bo začel čez dober teden in splača se pogledati filme, ki so jih uredniki izbrali – pripravljala tudi Eurovision Creative Forum – Fiction, konferenco o novostih na področju predvsem igranih nadaljevank v okviru držav Evrovizije. Skupaj z Inštitutom Erich Pommer iz Berlina, ki se ukvarja z izobraževanjem filmskih delavcev na področjih povezanih s produkcijo, specializirani pa so med drugim tudi za pravne zadeve, smo se odločili za delavnico na temo mednarodnih koprodukcij – kako reševati pravne zaplete, ki se pojavijo bodisi zaradi različne zakonodaje bodisi zaradi različnih interesov pri koprodukciji. Ko sva se junija z dr. Ulrichom Michaelom pogovarjala o temi, sem imela pred sabo pravnika, ki je strastno govoril o težavah, ki jih je imel on in tako je pogovor, ki bi moral trajati pol ure, trajal dve uri - do naslednjega sestanka. Oba sva navdušeno spraševala drug drugega o izkušnjah pri delu in v nekem trenutku je Ulrich (ki je med drugim tudi profesor na tamkajšnji univerzi) rekel, kako super, da sva se našla in kako super je, da sva oba tako strastna pri svojem delu. Žalostno sem priznala, da imam zaradi tega že vse življenje težave, on pa je tudi potarnal, da je velikokrat nerazumljen, pa vendar; povedal mi je za Geralda Hütherja, ki je raziskoval delovanje možganov in ugotovil, da ti drugače, bolj učinkovito delajo, če je pri dejavnosti prisotna strast. S popotnico, da moram prebrati kaj o tej temi, sem doma potem brala tisto, kar je dostopno na spletu in priporočam vsem, da ga poguglate in si preberete, zakaj so nekateri ljudje tako prestrašeni, zadržani ali pa vzvišeni.

Danes sem spoznala Costo Gavrasa, ki je pri svojih 80-ih letih pregledoval fotoaparat snemalca, ki je z njim snemal. Navdušeno je komentiral, da je ta nova tehnologija čudo, zaskrbelo ga je samo, kaj bo z vsemi posnetki čez 20 let. Tudi on je v pogovoru, ki smo ga snemali za Teden evrovizijskega filma povedal, da je najpomembnejša vodnica v njegovem življenju strast. Uspeva mu jo prenašati tudi na gledalce in jih tako spodbuditi, da več razmišljajo o sebi in okolici, o družbi, katere del so. V svojem zadnjem filmu Kapital pripoveduje ravno zgodbo o ljudeh, ki so na nek način odrezani od družbe, bogataši – bankirji, ki so po njegovem mnenju kopica neodraslih oseb, ki se v svojem skritem vrtu igra igro, katere posledic sploh ne morejo dojeti, saj so v svojem razvoju tudi pozabiti čutiti: ljubiti, sovražiti, se bati, biti navdušeni… skratka o tistih, ki nam krojijo življenja.

Če si boste prebrali Gunterja, vam bo kristalno jasno, kako delujejo možgani bankirjev, ki vodijo ta svet, v bistvu pa tudi brez tega branja to ugotavljamo vsak dan na svojih plečih: prazni in neodrasli ljudje vodijo svet ne ravno v pravo smer. Mnogi umetniki že vrsto let nastavljajo zrcalo družbi, ki je zaplavala v fevdalizem: pomembno je, kje in v kateri družini si rojen, pomembno je, na katero šolo si hodil, s kom so se družili tvoji starši in ti, pomembno je, s kom se poročiš. Vse mora biti programirano in posebej nevarna bitja so tista, ki mislijo s svojo glavo in mislijo na drugačen način, bognedaj, da svoje mnenje strastno zagovarjajo. Mislim, da je včasih drugega človeka treba poslušati in skušati razumeti samo zato, da lahko možgani delajo po drugačnem programu, pa četudi se nam na prvi pogled zdi zoprn…

Costa Gavras je danes na vprašanje, kakšen recept ima, da je tako iskriv in poln življenja pri osemdesetih, odgovoril, da priporoča strast, veliko mero strasti in veliko iskrenega in globokega čustvovanja. Njemu jo je prek filma uspelo prenesti na gledalce in glede na to, da mu sredi Pariza, čisto blizu Sorbone, na majhnem vrtu sredi hiš, na kakšnih 20 kvadratnih metrih, rodi celo oljka, bi dodala, da tudi na rastline.

Strasten vikend na vseh področjih vam želim.