Pri prvem vprašanju je pravzaprav ključno podvprašanje. Kdaj se predvolilni boj konča? Očitno se še ni in v Parizu presojajo, da je navkljub slabim gospodarskim uspehom in napovedim na voljo še nekaj časa, preden bo treba ukrepati. Ker predvidevamo, da so ukrepi težavni za ljudi, in če predpostavimo, da Francois Hollande ne želi tvegati izgube zaleta pred volitvami v nacionalno skupščino, potem je skorajda logično, da se še nekaj časa ne bo zgodilo nič. Nič drugega kot še naprej razprava o nasprotovanju fiskalnemu paktu. Novi francoski finančni minister Pierre Moscovici je v četrtek denimo zatrdil: "Pogodba v sedanji obliki ne bo ratificirana. Dopolniti jo moramo s poglavjem o rasti, z ambiciozno strategijo za rast."

Enotna merila so prej težava kot rešitev
Kakor so enotna merila pri varčevanju za vse prej težava kot rešitev, saj so izhodišča povsem drugačna, je tudi pričakovati enotno evropsko strategijo za rast iluzija. Tovrstne so še prevečkrat zgolj naštevanje mogočega, brez upoštevanja značilnosti posamičnih držav ali regij. In tovrstnih smo že kar nekaj lahko prebrali. Nemška kanclerka in francoski predsednik sta na svojem prvem srečanju še lahko skrila razlike, saj sta v svet poslala predvsem sporočila o enotnih stališčih glede Grčije.

Po njunem prvem sestanku v Berlinu sta namreč predvsem poudarjala, da želita, da Grčija ostane članica območja evra. Njuno srečanje je bilo spoznavno, a za zdaj konkretnih politik francoskega predsednika še nismo spoznali. Grčiji pa nemara lahko zaželimo le veliko sreče, pri čemer ne želim poudariti, da je čas za odhod iz evrskega območja. Nikakor. Malo sreče je skorajda nuja za obstanek v njem. Stroški izhoda so ocenjeni na izjemno visoke.

Dejstvo je, da ima Francija močno politično in simbolno vlogo v Evropski uniji. Še posebej to velja pri sporočilih, ki iz Elizejske palače ta čas zvenijo dokaj težavno za Bruselj in Berlin. Po večmesečnem iskanju zdravil za Grčijo, dolžniško krizo teh še niso našli. Francois Hollande je svojo kampanjo prikrojil utemeljevanju spremembe zaradi depresivnosti varčevalnih politik. Francoski predsednik ima na vrhu G8 vsaj delno zaveznika v ameriškem predsedniku Baracku Obami, če recimo neizvoljeni Mario Monti ne šteje dovolj, pri prepričevanju nemške kanclerke Angele Merkel, da se z varčevanjem ne odpira dovolj možnosti za rast in da je treba iti dlje kot doslej. "V primeru Evrope je povsem jasno, da za to, da se bo rast vrnila na pomembnejše ravni in da se bo vrnilo zaupanje, potrebujemo fiskalno konsolidacijo, strukturne reforme in usmerjene investicije," pravi predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso. Denarja zanje in za še krepkejši požarni zid pa ni. Seveda če Berlin ne bo dopustil večje fleksibilnosti, uvedbe nekakšnih projektnih skupnih evrskih obveznic, večje vloge ECB in EIB.

A predsednika Hollanda, tako kot druge države z evrom, že zdaj k urejevanju javnih financ zavezuje (od decembra lani uveljavljena) evropska zakonodaja, ki predvideva tudi finančne kazni. Fiskalni pakt je v tem pogledu le nadgradnja. Madžarska je do zdaj edina, ki je dejansko pripeljala pregovorno razumevajočo in zaradi številnih neposrečenih poskusov prepričevanja previdno Evropsko komisijo do tega, da je predlagala zamrznitev dela evropskih sredstev od januarja prihodnje leto. Madžarska ni članica evra, za članice z evrom so kazni ostrejše. Nemara je Budimpešta v tej zgodbi poskusni zajec, prek katere EK uveljavlja nova pravila in pristojnosti glede fiskalne konsolidacije. Francija se ta čas sooča z 90-odstotnim javnim dolgom glede na BDP, s previsokim primanjkljajem in z ničelno rastjo. Če francoska vlada zavestno reče, da se skupnih fiskalnih pravil ne bo držala in za njihovo uresničevanje ne bo ukrepala, potem na ta pravila lahko kar pozabimo.

Iz Bruslja za MMC