Dokončno odpira tudi predvolilni ring po slovensko. SMC je volitve 2014 dobila na podoben pogon kot Jankovićeva PS tri leta prej – zaradi nezadovoljstva ljudi z etablirano politično elito. V času, ko po svetu gledamo radikalno preobrazbo političnega reda, smo pri nas imeli že dvoje volitev, na katerih je volilno telo večinsko zavrnilo t. i. tradicionalno politiko. Obakrat je izbralo figuri, ki v politični biti že nosita tudi populistične elemente, a tedaj še daleč od trumpovskega formata: politika menedžerja Jankovića in politika etičnega profesorja Cerarja.

Tudi od epiloga konflikta Cerar – Brglez bo odvisno, kako daleč v desno bo šef vlade premaknil SMC z agresivnejšo PR-mašinerijo, ki polni doslej prazno programsko lupino blagovne znamke vladajoče stranke in polira polovico vladnega mandata brez resnih reform. Z zakonom o tujcih, zdaj pa še s premierjevo govorico, ki po principu preventivne vojne straši z novo, jadransko migrantsko potjo, ki jo pozna le on, dobivamo koordinate nove politične retorike, agende in pristopov za predvolilno tekmo. V njenem fokusu bodo danes že kriminalizirane migracije, vprašanje varnosti in redukcije človekovih pravic, vse očitno že v duhu postfaktičnega političnega komuniciranja.

Ljudje so v Sloveniji podobno nezadovoljni, kot so bili na zadnjih volitvah, še nevarnejši, kompleksnejši pa je čas, v katerem živimo. Kam bodo tokrat projicirali svoja pričakovanja sprememb? Jankovićev slogan države kot podjetja in Cerarjeve države na etični pogon sta passée, klasične stranke so še naprej v krizi. Slovenija z vlado in stranko, ki se ima za čisti center politike, ob transformaciji populizma v njegovo tršo, konservativno varianto, kar ilustrira Cerarjeva voditeljska preobrazba, nepovratno vstopa v dobo nacionalizma, zapiranja držav, represije, paranoje in tabloidne Trumpovske politike. Leto in pol do volitev je neznank veliko, gotovo pa nekaj: nikoli ni bilo zgoščenih toliko nevarnih pojavov in trendov za demokracijo, staro šele 25 let.