Ura je bila čez polnoči, Pepelka se je sama vrnila po čeveljček in Evrovizija že dolgo ni Disneyjeva pravljica. Je televizijski šov drugačnosti, kjer sta enakost in strpnost monopolizirani.
Pridejo Avstralec, pankerji z downovim sindromom, dekle na invalidskem vozičku, domnevni homofob, Grkinja in Britanca skupaj. Ne, to ni začetek slabe šale. Je niz stereotipov, ki jih letošnja Evrovizija hkrati "servira" in skuša podirati z geslom "Gradimo mostove". A bolj kot mostove se zdi, da v zadnjih letih gradi na skrajnostih. Kar je "twerkanje" za MTV-jeve glasbene nagrade, je Conchita Wurst za Evrovizijo. Anomalija.

Ni vse v glasbi - je več kot to, je dejal pred letom dni izvršni producent Evrovizije Jon Ola Sand. Gre za šov, ki ga ne morete videti nikjer drugje po svetu. En teden v letu se pozornost sveta usmeri v idejo, ki je nastala pred 60 leti, deset let po drugi svetovni vojni, ideji, da se z glasbo poveže Evropa v zabavi.

60 let od prve izvedbe Evrovizije Evropa poka po šivih, zabavna industrija išče pot iz krize vrednot, glasbena pa iz finančne. Težišče kapitala se je v glasbeni industriji prevesilo na Vzhod - v Južno Korejo in Japonsko. Med letoma 2010 in 2013 se je povprečni letni prihodek zvezd K-Popa dvignil za 72,2 odstotka. Največji zvezdniki K-Popa Super Junior so v prvi polovici letošnjega leta zaslužili okoli 31,4 milijarde evrov. Z drugimi besedami - največje zvezde K-Popa služijo približno milijon evrov na teden. Conchiti so po zmagi lani napovedali letni zaslužek 24 milijonov evrov. Organizacija Evrovizije stane okoli 20 milijonov evrov.

Že leta je znano, da je Evrovizija postala takšen komercialni dogodek, da se tretjina držav ali še celo več ne more privoščiti cene organizacije, več kot polovica komaj zbere denar za udeležbo. In še vedno se vsako leto pred televizijskimi zasloni za tri dni prikaže spektakularni razkošni oder, ki daje občutek, da je vse v najlepšem redu. Tekmovanje v realnem času, ki ga je strnila televizija v citat iz Trumanovega šova: "Ti si bil resničen. Zato je bilo tako zanimivo gledati."

Evrovizija je ena izmed najbolj gledanih nešportnih dogodkov na svetu. Vsako leto si jo ogleda okoli 180 milijonov gledalcev po vsem svetu. Toda uokvirjanje spektakla je podobno športnim dogodkom. Še več - gledalcu pušča glas pri odločitvi. Animacija na malih zaslonih ustvarja občutek intime: umetni občutek osebnega stika ob njegovem pomanjkanju. Vse, da se obdrži pozornost do minut za oglase.

Televizijsko gladiatorstvo požira poražence in jih pozablja v sekundi. Brez medsebojnega dvoboja dveh največjih založb, ki bijeta svojo vojno za prevlado znotraj tekmovanja - Universal in Sony -, pa bi še hitreje požiralo zmagovalce kot sicer. Zato je pomembno le eno - izstopiti iz povprečja.

Toda evrovizijski "gospod Smith", ki v matrici prepeva v polomljeni angleščini, se blešči, se nasmiha ob ognjemetih in se zahvaljuje Evropi s prisiljenim pošiljanjem poljubčkov, lahko sobiva samo do mej strpnosti prevladujoče večine. Že Isaac Newton je dejal: Gradimo preveč mej, a premalo mostov. Zdaj se gradijo mostovi, a kaj ko so meje v glavah ljudi.