V teh dneh smo veliko prebrali in slišali o njegovem komentatorskem in poročevalskem delu, o njegovi vsestranski razgledanosti, o njegovih poteh po svetu in o njegovem virtuoznem spremljanju zunanje politike. Nihče ni vedel in doživel toliko kot Jurij. Nihče ni razmišljal tako celovito in tako poglobljeno kot on. Njegov pogled je segal daleč v začetek dvajsetega stoletja, razumel je svetovne vzorce razmišljanja, vedel je, zakaj se kaj zgodi, in znal je presoditi, kaj se bo zgodilo. Nam, njegovim sodelavcem, je s pripovedmi in opažanji dajal obzorje, kontekste, v katere smo vpeli svoje - v primerjavi z njegovimi - nebogljene poskuse razumeti in ovrednotiti svetovne dogodke.

Nekateri smo imeli to srečo, da smo z njim delili skromno, oguljeno pisarno v prvem nadstropju Televizije Slovenija. Ko je Jurij zjutraj odprl svoj vsakdanji Herald Tribune in Guardian, smo se nekoliko tišje pogovarjali po telefonu, ne ker bi on tako hotel, iz spoštovanja do moža, ki je bral drugače kot mi, z neskončnim znanjem in z analitičnim umom. Ampak nismo ga motili, rad je imel vrvež in novinarsko dogajanje okoli sebe. Bil je del nas, čeprav je delal za to televizijo, še preden se je marsikdo od nas rodil. Vedno smo ga spraševali in vedno je pomagal. Nikoli ni povedal, kako, a vendarle je z nami nenehno sestavljal zasnove prispevkov, intervjujev, zgodb in številnih Mednarodnih obzorij.

Izmenjava je bila obojestranska, čeprav smo mi dobili veliko več. Ko se je odpovedal svojemu legendarnemu pisalnemu stroju, smo se skupaj učili pravil pisanja v Wordu in shranjevanja datotek. Človek, ki je med dopisnikovanjem v New Yorku in Londonu z uredništvom komuniciral prek telefaksa, je v poznih letih odkril skrivnosti in neizmerne razsežnosti svetovnega spleta, vključno s starimi posnetki velkih dogodkov klasične glasbe. Res, slavni dirigent Otto Klemperer je v petdesetih letih prejšnjega stoletja drugače dirigiral Beethovnovo deveto kot pa veliki Furtwangler. Tudi to vem zaradi Jurija. In v pisarni smo se strinjali, da je najlepši pomladni dež v Londonu in da je Emma najbolj dovršen roman Jane Austen.

Jurij je bil tisti, ki nas je naučil, kako se pripravi najboljša riba in da je za otroke najboljša najmehkejša teletina. In je tudi povedal, kako jo pripraviti, da bodo otroci kljub napornim službam jedli zdravo in dobro. Ko je padlo vprašanje, se je Jurij v stolu nekoliko nagnil nazaj, snel bralna očala, se nasmehnil in povedal zgodbo. In tako si ga bomo zapomnili. To življenje, je pogosto dejal, je vse, kar imamo.

V spodnji galeriji nekaj fotografij žalne slovesnosti za Jurija Gustinčiča, ki so jo pripravili sodelavci Televizije Slovenija.