Besedna zveza, ki jo je mednarodna skupnost odločno izrekla po koncu 2. svetovne vojne.

Znova pa jo je glasno ponovila po prizorih množičnih vojnih grozodejstev v Ruandi in Bosni in Hercegovini sredi zadnjega desetletja prejšnjega tisočletja, ki so v mednarodni skupnosti sprožili val ogorčenja. Žal primer Sirije kaže, da se svet lekcije o genocidu še ni dovolj dobro naučil.

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->

Grozljive podobe pobojev Armencev med 1. svetovno vojno, še zlasti pa holokavsta med 2. svetovno vojno, so pripeljale do oblikovanja teksta posebne konvencije, ki ga je zasnoval poljski pravnik judovskega porekla Raphael Lemkin. Generalna skupščina Združenih narodov je tako 9. decembra 1948 sprejela Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju genocida in tako razglasila genocid za zločin proti človečnosti. V konvenciji je genocid definiran kot katerokoli od dejanj storjenih z namenom v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino. V mednarodnem pravu genocid velja za najhujši zločin med zločini in dejanja nikoli ne zastarajo, kar pomeni, da naj storilci nikoli ne bi mogli mirno spati.

Pravni temelji za pregon zločincev, ki so zagrešili genocid so dani, a praksa kaže, da je njihov pregon izredno težak. Tako je npr. Mednarodno kazensko sodišče izdalo zaporni nalog za sudanskega predsednika Omarja al Baširja, ki je obtožen genocida na območju Darfurja. Ukrep za zdaj ni imel večjega učinka, saj je Bašir v teh treh letih obiskal že kar nekaj držav in niti enkrat ga niso skušali prijeti. So pa v minulih letih na posebnih ad hoc ustanovljenih mednarodnih kazenskih sodiščih za Ruando in nekdanjo Jugoslavijo obsodili že več odgovornih za genocid. V primeru Ruande, kjer so v zgolj sto dneh pripadniki hutujske večine pobili 800.000 manjšinskih Tutsijev in Hutujcev, ki niso želeli sodelovati v pokolih, se je sploh prvič v praksi uporabila konvencija o preprečevanju in kaznovanju genocida iz leta 1948.

Šokantni prizori ubitih v Ruandi in Bosni in Hercegovini so sicer ponovno mobilizirali mednarodno skupnost in ta je spet ponovila »Nikoli več!«, vendar se lahko ob opazovanju dogodkov v Siriji (v dveh letih je bilo ubitih že več kot 70.000 ljudi) vprašamo, zakaj mednarodna skupnost ne stori tako rekoč nič. Po besedah gosta v Globusu, posebnega svetovalca generalnega sekretarja Združenih narodov za preprečevanje genocida Adame Dienga, je »to odgovornost Varnostnega sveta OZN. Ta očitno na podlagi informacij, ki jih ima, še naprej daje prednost mirnemu reševanju spora pred oboroženim posredovanjem. Zaradi strahu, da bi orožje prišlo v neprave, islamistične, roke, pa tudi ne želi podpreti opozicijskih sil z oboroževanjem«, je še poudaril Dieng.

V boj proti genocidu se je precej aktivno vključila tudi naša država. Nekdanji premier Janez Janša je tako na lanskoletnem zasedanju Generalne skupščine OZN predstavil pobudo, ki jo podpira več držav. S pobudo, ki je znana pod imenom "odgovornost zaščititi" (Responsibility to protect-R2P) želijo vzpostaviti mehanizme, ki bi preprečevali genocid in tudi razširili definicijo genocida na vsa množična grozodejstva. Več o tem projektu tudi v nocojšnjem Globusu.