Dogovor iz Kjota je začel veljati pred osmimi leti, njegov cilj pa je bil, da države podpisnice do konca letošnjega leta za najmanj 5 odstotkov zmanjšajo izpuste toplogrednih plinov v ozračje, in sicer v primerjavi z letom 1990.

Z zmanjšanjem izpustov toplogrednih plinov bi zaustavili segrevanje Zemljinega ozračja in preprečili, da bi se temperatura na Zemlji do leta 2100 dvignila za več kot 2 stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijskim obdobjem. Po prepričanju večine znanstvenikov je to zgornja meja, ki nas loči od popolne podnebne katastrofe. Kljub številnim resnim opozorilom narave, da človeštvo nima več časa za čakanje, se je tudi podnebna konferenca v glavnem mestu Katarja Dohi, končala s pičlim uspehom. Ker so bila pričakovanja že pred začetkom srečanja nizka, razočaranje ni tako hudo kot pred tremi leti v Köbenhavnu, ko so se voditelji držav na čelu z Barackom Obamo razšli brez dogovora o novem globalnem paketu ukrepov za boj proti podnebnim spremembam.

Žalostno je, da večina predstavnikov držav, ki so bile v Dohi, za uspeh razglaša že to, da jim je uspelo doseči dogovor o podaljšanju veljavnosti kjotskega sporazuma. To je sicer bolje kot nič, vendar pa niti ena država v Dohi ni obljubila, da bo še dodatno omejila izpuste toplogrednih plinov. Kjotskega sporazuma se tako ali tako drži le še peščica razvitih držav (članice EU, Avstralija, Islandija, Švica, Norveška ...), ki v ozračje spusti približno 15 odstotkov vseh toplogrednih izpustov na svetu. Velike onesnaževalke pa ostajajo zunaj dogovora, ZDA celo niso nikoli podpisale kjotskega sporazuma.

Ker je bilo lani v ozračje spuščenih rekordnih 34 milijard ton ogljikovega dioksida (CO2), so oči svetovne javnosti uprte ne le v ZDA, ampak predvsem v države s hitro rastočim gospodarstvom. V ospredju sta seveda Kitajska in Indija, ki zasedata prvo in tretje mesto na lestvici največjih onesnaževalcev ozračja. Po mnenju številnih strokovnjakov je zato ključ do klimatske usode našega planeta predvsem v rokah Kitajske, takoj za tem pa tudi v rokah drugih držav v razvoju s cvetočim gospodarstvom.

Leta 1990 so države v razvoju v ozračje spustile 35 odstotkov ogljikovega dioksida, lani pa so bile odgovorne že za 58 odstotkov izpustov tega toplogrednega plina! Ker države v razvoju niso podpisnice kjotskega sporazuma, od razvitih držav zahtevajo, naj jim v skladu z obljubami, ki so jim jih dale, pomagajo v boju proti klimatskim spremembam. Na konferenci v Köbenhavnu leta 2009 so namreč obljubile, da bodo državam v razvoju do leta 2020, ko naj bi v veljavo stopil nov podnebni sporazum, letno pomagale s 100 milijardami dolarjev. Realnost je pa, da so jim v teh treh letih pomagale le z desetino obljubljenega denarja.

Čeprav znanstveniki zaskrbljeno ugotavljajo, da so vremenski pojavi vedno bolj ekstremni in pogostejši, da je bila letos površina arktičnega ledu rekordno majhna in da gladina svetovnih morij narašča hitreje, kot so najprej menili, pa to očitno na vodilne svetovne politike nima dovolj velikega vpliva. Le tako si namreč lahko razlagamo dejstvo, da je bilo lani sicer v obnovljive vire energije vloženih rekordnih 260 milijard dolarjev, vendar pa je po drugi strani 22 gospodarsko najbolj razvitih držav zgolj za subvencioniranje fosilnih goriv namenilo 59 milijard dolarjev, za pomoč državam v razvoju za boj proti podnebnim spremembam pa le 11 milijard. Slovenija in Finska sta tako za subvencije namenili petdesetkrat več kot pa za pomoč državam v razvoju! Če zlobno pripomnim - razvite države so si v bistvu s subvencijami pomagale kopati "podnebno jamo"!

Več o dosežkih konference v Dohi in podnebnih spremembah pa v Globusu, kjer gostimo geografa in ekologa dr. Dušana Pluta, vodjo slovenske delegacije v Dohi Andreja Kranjca in Carla-Friedricha Schleussnerja z Inštituta za podnebne vplive v Potsdamu (Nemčija), ki je prav tako sodeloval na konferenci v Dohi.