Kaj to pomeni v praksi? Denimo to, da bodo zapriseženi kulturni ignoranti začeli obiskovati teatre in odpirati knjižnice. Tisti z dokončano poklicno šolo bodo mlade prepričevali o pomenu znanosti in izobraževanja.
Prislovični tečneži bodo po ulicah nasmejani prežali na volivce, da bi jih spomnili, kako na glasovalnem listku velja obkrožiti prav njih. Speči profili na družbenih omrežjih pa se bodo prebudili in začeli obveščati, kako posamezni kandidat vidi razvoj svoje občine ... skratka, začenja se veselica.
Novi kandidati se bodo kampanje lotili s koncepti razvoja občine, a bodo precej verjetno padli na nos. Niso namreč koncepti tisto, zaradi česar volivci obkrožijo to ali ono ime. In to župani, ki si to želijo ostati, zelo dobro vedo.
Nič ne bo volivca prepričalo bolj kot simfonija težke gradbene mehanizacije, ki vrta, koplje, zida, podira in predvsem polaga metre novega asfalta. Poleti ga je v Belgiji pred lokalnimi volitvami menda zmanjkalo, tudi pri nas se je močno podražil in ga je težko dobiti, pravijo gradbinci. Pot do src lokalnih volivcev je pač asfaltna in ne makadamska.
To je, vidite, to: za nov mandat lahko kandidira župan, ki ga ves mandat ni bilo nikjer, ali nevzgojeno teslo, ki čas namesto v službi preživlja na sodiščih, a na koncu bo znova zmagal, ker bo tik pred volitvami odprl kakšen vrtec, odsek ceste, knjižnico, bazen ali park. Lahko tudi vse našteto.

Izzivalcem tako ne ostane veliko manevrskega prostora, lahko le opozarjajo, da so v neenakopravnem položaju, da je župan lopov in da je škodljiv. Na koncu bodo odločili metri pločnika in kanalizacijskih cevi. Če jih bodo servirali na posteljici iz brezplačnih kalamarov in čevapčičev ob glasbeni spremljavi klap in trubačev, uspeh skoraj ne more izostati. Pretiravamo? Počakajte na večer 18. novembra.