V kampanji in v izidu volitev se odslikavajo vzorci, ki očitno že postajajo pravila. Neke vrste priročnik navodil za stranke in politične proste strelce, ki načrtujejo pohod na oblast v prihodnjih letih.

Prvo pravilo: merjenje javnega mnenja in volilne napovedi so nezanesljive in zato lahko tudi zavajajoče. Tako je najprej šokiral evropsko javnost izid glasovanja o brexitu, še bolj so zgrešile napovedi ameriških predsedniških volitev. Tu seveda ne gre za zlonamerne napake ali neznanje. Anketarji imajo že nekaj let hude težave z neulovljivimi digitaliziranimi milenijci. V obeh zadnjih primerih pa se je očitno aktiviral tudi tisti del (starejše) populacije, ki ga merjenja javnega mnenja ne zajamejo in ki morda doslej sploh ni hodil na volišča. Ankete torej lahko le nakažejo usmeritve, a nič več kot to.

Drugo pravilo: tradicionalne stranke so v zatonu. Nekateri analitiki ob vzponu skrajnih političnih gibanj, uspehih populističnih voditeljev in hkrati anemičnosti "starih" strank govorijo celo o koncu klasične predstavniške demokracije. Kar politične elite, ki jih državljani vidijo kot odtujene, grabežljive in korumpirane, očitno še vedno ne razumejo in so zato na vsakih volitvah znova presenečeni. Pač pa uspeh novinca ne bi smel presenetiti slovenske javnosti. Spomnimo na prve predčasne volitve po padcu Pahorjeve vlade; medtem ko sta se Pahor in Janša na predvolilni tekmi že postavljala kot edina mogoča kandidata za premierja, ju je po levi prehitel Zoran Janković, ki prave stranke sploh še ni imel. Tudi na zadnjih volitvah so državljani nepričakovano z rekordno podporo nagradili političnega novinca Mira Cerarja, ki vse do konca ni predstavil resnega programa.

Medtem ko je Cerar pri nas zmagal z zavezo o prenovi družbe, o strpnosti in o višjih etičnih merilih, pa je Donald Trump v ZDA že znanilec novega časa. Volitve je dobil z govorico, ki bi bila še pred nekaj leti za zahodne standarde popolnoma nezaslišana. Kar očitno utegne postati trend številka tri: z razvojem družbenih omrežij, ko so jih, kot je nekdo zapisal, "začeli pisati tudi tisti, ki ne berejo", je raven javne razprave drastično padla. Tudi politična sporočila so se skrčila na 140 znakov, vsebina se je dokončno umaknila formi. Žaljivke, ksenofobija, rasizem in šovinizem očitno odslej ne bodo več tabu. Trump je volitve dobil z veščinami svojega resničnostnega šova in na to raven, še zlasti če bo nagovarjala apatičnega, nepoučenega in negotovega volivca, že drsi politična debata tudi v evropskem prostoru.

Kar vodi k trendu številka štiri: politika je odslej digitalna. Klasični mediji so z ameriško predsedniško kampanjo doživeli skorajda smrtni udarec. Ne zato, ker so se večinsko opredelili za Hillary Clinton, ampak zato, ker so njihova opozorila potencialni bralci, poslušalci in gledalci gladko spregledali. Zastavlja se torej vprašanje, koliko moči in vpliva so v času tehnoloških in lastniških sprememb v medijih, brezupnega iskanja novih poslovnih modelov in množičnih odpuščanj novinarjev sploh še obdržali. Pomemben del Trumpove kampanje so bili očitki o pristranskosti vseh osrednjih medijev. To zgodbo o dežurnih krivcih poznamo in ni nič novega - z majanjem verodostojnosti medijev namreč politiki relativizirajo kritike in razkritja nekdaj mogočne četrte veje oblaste. Nevarno za sistem nadzora in ravnotežja v družbi pa je, da je javnost ta preprosti trik tako z lahkoto sprejela.

Pod črto: kaj torej nova pravila in trendi pripovedujejo o prihodnji volilni kampanji v Sloveniji? To bo – slučajno – tudi pri nas tekma za položaj predsednika države. Kaže, da bodo teme politične razprave tiste, ki igrajo na čustva strahu in tesnobe – na prvem mestu begunska kriza. Da bodo tempo določali spletni forumi. Da bodo kandidati veliko na terenu in da bodo na vse načine dokazovali, da so na strani "malega" človeka. Da bo zagotovo kandidiral Zmago Jelinčič. In da bo po vsej verjetnosti zmagal sicer uglajeni Borut Pahor, ki bo nekje sredi kampanje po trdem delu v eni izmed zakotnih vasi na Instagramu objavil fotografijo svoje nove tetovaže.