Lordu Hillu finančni resor in besede, da bo nemara tamkajšnja politična srenja bolje razumela evropska pravila, če bodo elegantno pojasnjena v jeziku Shakespearja. Smisla za humor staremu političnemu lisjaku iz Luksemburga ne moremo oporekati, prav tako očitnega sporočila Veliki Britaniji, da lahko znotraj Evropske unije računa na ustrezno vlogo. In da zamer zaradi Cameronovega nasprotovanja ni oziroma da je Juncker pripravljen to nasprotovanje unovčiti. Vsekakor spravni korak proti britanski vladi, ki Junckerja ni podprla na sicer enem redkih glasovanj med voditelji držav članic na vrhovih EU-ja.

Pierre Moscovici, socialist na čelu resorja za gospodarstvo v evropski povezavi, ki še naprej stavi na politiko vzdržnosti oziroma varčevanja? Resda varčevalno smer mehčajo s sorazmerno drznimi pristopi Evropske centralne banke, podaljševanji rokov za ureditev javnih financ in z retoriko, ki izpostavlja rast in službe. Moscovici zato, da bodo Francozi morda bolje razumeli potrebo po konsolidaciji javnih financ. Tako Hill kot Moscovici bosta sicer imela tudi nekakšna nadzornika, podpredsednika Katainena in Dombrovskisa. Uganili ste, recimo jima zagovornika varčevalne smeri. V tem pogledu bi težko pričakovali kakšne resnejše odmike od začrtanih smeri, na kar nakazujejo tudi izjave prvega moža Evropske centralne banke Maria Draghija in pa vodje evroskupine Jeroena Dijsselbloema, ki poudarjata, da strukturne reforme in vzdržnost ostajajo ključne, poudarek je na vlaganjih.

Prihodnjih pet let ne bo širitev, je že pred časom dejal Juncker. Samostojnega komisarja za to področje v njegovi komisiji ni, Avstrijec Johannes Hahn je zadolžen za sosedstvo in področje širitve. Malce me sicer moti, da bi privolili v logiko, da je zgolj ukinitev tega resorja slabo sporočilo za regijo in da države Zahodnega Balkana ne bodo imele dovolj motivacije za napredek na evropski poti. Gre vseeno za odgovornost politike, da skrb za blaginjo svojega prebivalstva ni v zapiranju meja ter ne skrbi zgolj za parcialne politične interese, čemur smo verjetno priča v BiH-u. Spodbuda je nedvomno pomembna. Ne bi pa smeli razmišljati o tem, da se s tem, ko komisarja za širitev ni, kaj zares spreminja. Odvisno pač od tega, kako resno jemljemo ta proces. Od interesa torej. Nedvomno je tega interesa v trenutni Evropski uniji manj, kot ga je bilo pred več kot desetletjem, a se ne bi smeli slepiti, da je bilo navdušenja kaj več med tem mandatom komisarja Štefana Füleja. Navkljub širitvi EU-ja na Hrvaško.

Prve napovedi Jean-Clauda Junckerja nakazujejo, da se je morda britanski premier David Cameron le motil, ko je o Junckerju govoril kot o nekom, ki bo težko spreminjal arhitekturo povezave, ki jo je sam gradil kot dolgoletni luksemburški premier in vodja evroskupine. Morda Evropska unija le potrebuje poznavalca notranjih postopkov, da prestavi večtisočtonsko križarko v kakšno drugo smer. Junckerjeva desna roka je postal nizozemski zunanji minister Frans Timmermans, zadolžen pa bo za izboljšanje učinkovitosti delovanja Unije. Se pravi, da bo skrbel za to, da se Unija ne bi več ubadala z rečmi, s katerimi se ji ni treba. Debirokratizacija. Zelo zaželena.

Sedem podpredsedniških mest, ki si jih je zamislil Juncker, kaže na to, katere bodo ključne prednostne naloge, prav tako, da Juncker želi k celovitejšim rezultatom usmerjeno komisijo in manj poudarka parcialnim odločitvam, ki zadevajo le po en resor. Tako lahko razumemo umestitev resorjev pod podpredsedniška, koordinatorska mesta kot jasno sporočilo, da Junckerja bolj kot majhni kozmetični popravki evropskih direktiv zanima širša slika in da želi v Bruslju pustiti močan odtis. Prvi koraki in besede Junckerja nakazujejo nekaj novega, spremembe. Dozdajšnji predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso bo morda le ugotovil, da obstaja tudi drugačen način.

Zdaj sledi zatišje. Proti koncu meseca zaslišanja kandidatov. Tudi Alenke Bratušek, ki ji je Juncker pripisal močan resor. Čakamo in čakajo na tisto zaslišanje v Evropskem parlamentu.