Oglejmo si tipičen primer slovenskega dobrotnika. Po navadi je to oseba na pomembnem položaju, ki v svoji okolici odloča o načinu dela in plačilu za delo. Podrejeni jo poznajo kot pasjo – šteje vsako uro dela, pri plačah je skopuška, za nedeljsko delo plača le toliko več, kot je nujno treba, in pri njenem delu na vodilnem položaju je prav nič ne zanima podrejeni, pa recimo v našem primeru podrejena, ženska, mamica samohranilka s povprečno dvema otrokoma. Ne zanima je, da mora ta na božični dan delati do petih ali sedmih, potem pa še sesti v avto (če ga sploh ima) in nekje pobrati otroke, priti domov, skuhati in vse pripraviti za sveti večer. Ne zanima je, da podrejena dela vsaj dve nedelji na mesec in so tedaj otroci sami, saj je mož v fazi druge družine in otrok pač ne želi vzeti, ravno tako je ne zanima, da s svojo plačo ne more otrokom privoščiti nobenih priboljškov in dodatnih dejavnosti. Po drugi strani je to oseba, ki jo v javnosti poznamo kot borko za pravice otrok, marginalcev ali zatiranih: zbira denar za uboge, pripoveduje, koliko so njene akcije prispevale, da bo življenje ubogih lepše, in podobno: v ospredju akcije sta ta oseba in njena neizmerna dobrota. Družba o dobroti ne dvomi, saj jo v medijih vidijo v najbolj bleščeči izdaji.

Dobrota je postala poligon za samopromocijo in plezanje po družbeni in politični lestvici navzgor. Znane osebe, podpornice raznih nevladnih organizacij, ki znajo stopiti v ospredje in se potrkati po prsih – jaz sem to storila –, so po navadi koristoljubneži, ki se kitijo s tujim perjem. Zares dobri ljudje po navadi delajo v ozadju brez kakršnega koli posebnega priznanja – običajno si ga niti ne želijo, saj dobrota je ali pa je ni, in dobremu človeku ni treba govoriti, da je dober, ker tega ne potrebuje. Zares dober človek si ne želi javne promocije, največkrat mu je kar nerodno govoriti o svojih dobrih delih. Tak primer je gospod iz restavracije Ham, ham, ki so ga novinarji prvič težko spravili pred kamere in še zdaj je videti, da mu je neprijetno govoriti o tem. Človek je preprosto – zares dober.

Po drugi strani imam pravega in nepravega dobrotništva poln kufer in se z veseljem spomnim zgodbe starejše Gospe (velik G je tukaj zato, ker je bila zares gospa), ki mi je ob denacionalizaciji v savni povedala, da je njena družina med nacionalizacijo po drugi svetovni vojni izgubila veliko bogastva, predvsem v nepremičninah, in da ga ne bo zahtevala nazaj, saj bo razslojevanje spet prineslo bedo. Vse skupaj je utemeljila s približno temi besedami: "Najbolj sem bila vesela, ko sem ugotovila, da so po vojni vsi dobili delo in bili za delo plačani toliko, da so lahko dostojno živeli. Berači so izginili z ulic, in to se mi je tedaj zdel največji dosežek socializma, tako da mi ni žal, da smo tudi mi prispevali, da so ljudje lahko živeli od svojega dela." Spodaj že vidim komentarje, ki bodo pljuvali in na dan privlekli razne procese in podobno – tega nihče ne zanika, sploh pa ne spada v kontekst zgodbe o dobroti. Gre za dejstvo, da je revščina produkt razslojene družbe, ko bogati postajajo vsak dan bogatejši, revni pa revnejši, medtem ko srednji sloj životari in le redki brez goljufije zlezejo navzgor. V glavnem vsi tonemo navzdol.

Dragi dobrotniki oziroma tisti, ki se za take imate. Ljudi, ki delajo za vas in z vami, pošteno plačajte. Namesto da izkoriščate svoj položaj in na račun denarja iz državne blagajne uporabljate službenega šoferja, nekoga na to mesto zaposlite iz lastnega denarja; namesto da vam vrt ureja tašča, zaposlite vrtnarja, kuharico, skratka ljudi, ki bodo potem z denarjem, ki so ga zaslužili, sami sebi plačali tisto, kar potrebujejo. Namesto miloščine kot plače ljudi plačajte pošteno, da si bodo lahko tudi kaj privoščili – res je, potem podjetje ne bo imelo tolikšnega dobička in za prodajo tujcem ne bo tako zanimivo, toda ZARES boste storili nekaj dobrega. Ustanovite štipendijski sklad za otroke svojih delavcev, organizirajte vrtec za malčke zaposlenih, skratka vedite se kot zares dober človek. Res je, potem ne bo mogoče vsako leto kupiti nove nepremičnine, jahte ali drugega podjetja, toda družinam zaposlenih boste omogočili lepo življenje in ti bodo dobro živeli brez dobrodelnih akcij. Ne bo škodilo, če boste na mesto telefonistov v klicnem centru namesto brhkih študentov in študentk zaposlili invalide ter jih tako vključili v družbo, študentom pa omogočili poletno prakso, medtem ko se delavcem, ki bodo šli na dopust, ne bo treba vrniti na delo, kjer jih bo čakal kup, ki se bo nabral med počitnicami. Denarja za donacije bo tako sicer zmanjkalo, boste pa naredili mnogo majhnih dobrih del. Edina negativna posledica bo ta, da ne bo nihče vedel, da ste dobrotnik, in tudi družbenega priznanja ne bo.

Ne boste verjeli, da poznam nekaj takih pravih dobrotnikov. Njihova podjetja niso na prvih straneh časopisov, nikjer niso proglašeni za dobrotnike, so pa vedno toplo sprejeti na zabavah zaposlenih, zaposleni jih spoštujejo in jim svoje spoštovanje izkazujejo z dobrim delom, urejenimi družinami in optimističnim pogledom na prihodnost. Samo z dobrotniki takega kova se nam piše lepša prihodnost.

Vse dobro v letu 2014 vam želim!