Pariz
Dvakrat v enem letu na prizorišče terorističnih napadov je naporno. Preveč je že prvič. Toliko čustev, vonj po svečah, cvetju. Po žalosti. Pozno zvečer moram na dolg sprehod, da vse skupaj premislim, prebavim. Pregledam zaprte izložbe. Nič me ne zanima. Pojém ene najboljših tajskih rezancev v zadnjem času. Grem ven. Obrazi ljudi so isti. Nič drugače ni. Na večini ulic ni nikakršnega dokaza oskrunjenja človekovega dostojanstva z uperjenimi kalašnikovkami v nedolžne mlade ali manj mlade. V ljudi. Na Trocaderu japonski turisti ob 23h ustvarjajo spomine zase in za svoje prijatelje. Selfiji z Eifflovim stolpom v ozadju, v zadnjih dneh v barvah francoske zastave.

V Parizu se zlahka izgubite in obenem najdete. V tem smislu je zelo podoben Londonu. Ne vem, kakšen je bil London takoj po terorističnih napadih pred leti. Vem, kakšen je zdaj. Odprt, živahen, London pač. Tako kot je bil Pariz konec koncev pred tremi tedni, ko smo leteli po hodnikih muzeja Louvre. Odprt, živahen, Pariz pač.

Dva tedna pozneje je bil Pariz drugačen. Bil je ranjen in to povsem drugače kot na začetku leta. Bilo je že drugič in to je bilo tisto, kar je marsikoga zadelo. Poleg tega, takrat so se nekakšni kvazirazlogi za napade iskali v sami dejavnosti Charlieja Hebdo (objavljanju karikatur in za marsikoga preveč svobodne misli) ali v dejstvu, da je bila trgovina, ki jo je teroriziral eden od napadalcev, judovska. Zdaj tega ni bilo. Stadion, kavarne, restavracije, koncertna dvorana in žrtve iz 17 držav. Ni več zatiskanja oči.

Tudi odziv je tokrat drugačen. Francoski predsednik je včeraj vodil žalno slovesnost v Domu invalidov v središču Pariza. V nasprotju z januarjem, ko so se poslovili od trojice policistov, ki so v takratnem terorističnem napadu izgubili življenje. Ljudje so se takrat zbrali na velikem shodu na pariških ulicah. Zdaj shoda ni. Dom invalidov pa je nekakšen živi spomenik francoski vojski, trdnosti in veličini francoske vojaške zgodovine. Sporočilo, kot ga želi poslati francoska vlada, je jasno.

St. Denis
Snemalec, ki dela za EBU na Place de la Republique mi pove, da so kolegi potrebovali tudi do štiri ure, da so tisto sredo prišli do St. Denisa. Sam sem šel na podzemno železnico in nato pešačil kakšnih 20 minut, kar se je izkazalo za najkrajšo pot. Nato so na prizorišče policijske racije, ki je bilo sicer povsem zaprto, v črnih kombijih z zatemnjenimi stekli prihajale ekipe ameriških in britanskih televizij. Preostalo ste verjetno slišali in videli. Hodil sem približno kilometer in pol stran do kosila. Kebab in na televizijskem zaslonu 24-urni novičarski program. Če se ne motim BFMTV. Zvečer, ko se je policijska zapora sprostila, so ulice preplavili mladci in mladenke vseh barv ter številnim televizijskim ekipam na ulici prodajali ekskluzivne posnetke jutranjega dogajanja, ki so jih posneli na svoje telefone in tablične računalnike. Veliko streljanja, kričanja, detonacija. Tema. Tako ali drugače.

Bruselj
V evropski prestolnici se ni zgodilo nič takega, kar bi upravičevalo izredne razmere, a razumeli smo, da je vse skupaj nuja. Preventiva in obenem – kot pravijo satiriki – dokaz Franciji, da tudi Belgija zna in zmore. Ko je belgijska policija prosila javnost in medije, naj ne objavljajo podatkov o tem, kje potekajo policijske operacije, so spletna družabna omrežja preplavile slike mačk. Po koncu operacije je v zahvalo belgijska policija tem muckam namenila objavo sklede, polne mačjih priboljškov. To je bilo belgijsko. Vse ostalo je bilo … čudno.

Molenbeek je postal sinonim za nekaj, kar ni. In za vse tisto, kar je. Ljudje sprašujejo, ali gremo kdaj v to občino. Televizijski snemalci ne hodijo radi tja. Kamero so nam enkrat sicer skušali ukrasti blizu železniške postaje Gare du Midi v občini Saint-Gilles. Resnici na ljubo, tudi v Anderlecht ne hodim, prav tako ne v Forest, ne v Jette in ne v Ganshoren. Pa ne zaradi strahu. Razlogi so bistveno bolj banalni. Resnici na ljubo, tudi na Vič nisem zahajal, ko sem živel v Ljubljani. Čez Murgle sem se morda dvakrat ali trikrat peljal s kolesom po POT-i. Tako je s tem.

Priti iz izrednih razmer v Parizu v Bruselj brez ljudi je bilo nenavadno. Vse skupaj je bolj kot strašljivo ali zastrašujoče delovalo žalostno. V času, ko politiki veliko govorijo o koncu schengenskega območja, o koncu evra, nemara o koncu EU-ja, je te dni preprosto premalo Evropejcev in tujcev jedlo vaflje, ocvrt krompirček ali srkalo pivo na vrtovih bruseljskih pivnic. To je bilo tisto, kar je bilo narobe. Ne razumite me napak, seveda je bilo čutiti negotovost v središču mesta. A predvsem zato, ker razen uradnih in nepopolnih preprosto ni (bilo) informacij, ker je vojska in policija na vsakem koraku in ker je mesto prazno. Tule v našem koncu Bruslju je bilo vse skupaj še malce bolj čudno, ker mejimo na občine, ki niso več del Bruslja. Zapelješ se do prvega nakupovalnega središča, ki ni v Bruslju, torej 2 minuti vožnje, in vse je odprto. Kot bi bili preostali deli Belgije od Bruslja ločeni z ograjo, pa niso. Res je, pregled torbice ali nahrbtnika, a čakanje na blagajni ni nič krajše ali daljše.

Strah je in ga v bistvu ni. Ljudi je morda res strah, a vseeno gredo na ulico. Gredo na krompirček, na pivo, po čokolado ali na božični sejem. Na kuhano vino in raclette. Vse ostalo preprosto ne drži.