V minimalističnem in eksistencialističnem Vse je izgubljeno (All is Lost, 2013, J.C. Chandor) igra moža, samega na jadrnici v Indijskem oceanu, ki mu nepričakovana nesreča poškoduje jadrnico in ga prepusti slepi sreči. Redford odigra to vlogo skoraj brez besed, in spet odkrijemo njegovo naravno in intuitivno igro, kot da jo gledamo prvič. Sproži nam tudi premislek o karieri enega najbolj znanih igralcev po drugi svetovni vojni.

Vse je izgubljeno nas spomni, da je Redford kot igralec vedno puščal vtis, da si sproti izmišlja tisto, kar v filmih počne in govori. Kot da je kamera le po naključju prisotna. Je eden redkih igralcev, ki nam zna pokazati, da razmišlja, in da je tisto, kar pove, rezultat miselnega procesa, ne pa besede, napisane v scenariju.
S filmi, ki jih je posnel leta 1969, se je začelo Redfordovo zvezdništvo. V Smukaču (Downhill Racer), režijskem prvencu Michaela Ritchieja, je igral ambicioznega mladega smučarja, hkrati kmetavzarja z ameriškega podeželja ter plavolasega in nedotakljivega aristokrata. Ta smučar in šerif, ki ga je igral v filmu Willie Boy (Tell Them Willie Boy is Here, Abraham Polonsky), sta sebična in obsedena moža z lastniškim odnosom do žensk. V filmu Butch Cassidy in Sundance Kid (Butch Cassidy and the Sundance Kid, George Roy Hill) je igral razneženo variacijo takšnih likov.

Dekleta, ki jih je ljubil
Nastopal je z najbolj znanimi igralkami vsaj dveh generacij: Natalie Wood, Jane Fonda, Barbra Streisand, Faye Dunaway, Glenn Close, Meryl Streep, Michelle Pfeiffer in pozno v karieri z Julie Christie. Te igralke so se trudile pretresti njegovo samozadostno podobo, ker tudi ko je nehal igrati pokvarjence, je na njem ostalo nekaj oddaljenega in nedotakljivega. Z Jane Fonda je nastopil v štirih filmih, čeprav je v prvem imel le majhno in nepodpisano vlogo. Njuna največja uspešnica je bila lahkotna komedija Bosonoga v parku (Barefoot in the Park, 1967, Gene Saks), v katerem sta igrala mladoporočenca. Ona je bila bodoča gospodinja, polna mladostniškega nagona in radovednosti, on pa mož, ki ga njen duh spravlja v zadrego in ki ji ves čas ponavlja, da se mora naspati, ker mora zjutraj v službo. Bila pa sta zgledna, lepa, mlada Američana, plavolasa z modrimi očmi in neko neustavljivo inteligentnostjo, ki je zaživela tudi v dveh tako staromodnih in tipiziranih likih.
Bistvo filma, posnetega po gledališki komediji Neila Simona, je spor med njenim nagonom in njegovo umerjenostjo, kar je ustvarilo vzorec za njegove odnose z ženskami na platnu. Ženske so za njegove like predstavljale bitja, ki se jih da osvojiti, ampak nikoli popolnoma razumeti. Zato je ohranjal previdno distanco do njih.
Redford je bil skupaj z Warrenom Beattyjem in Burtom Reynoldsom eden izmed treh največjih ameriških moških "seks simbolov" sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in film Dekle, ki sem jo ljubil (The Way We Were, 1973) Sydneyja Pollacka se je osredotočil prav na njegovo zaželenost. Igral je mornariškega častnika in obetajočega pisatelja Hubbella Gardinerja, v katerega se zaljubi Katie Moroski, ki jo igra Barbra Streisand.
V tem filmu je moški tisti, ki je predmet poželenja. Redforda prvič vidimo skozi njene oči, skozi ženski pogled. Kamera sledi njenemu pogledu, ki drsi ob šanku v nekem hotelskem baru. Ustavi se na Redfordu v beli mornarski uniformi. In je težko tudi gledalki ali gledalcu, da ne bi delil njene osuplosti. Nežno se dotakne njegovih las. Je kot lep predmet, ki se ga človek lahko dotakne le rahlo, da ne bi pokvaril njegovega videza.
Kombinacija Redforda in Barbre Streisand je bila ena najzanimivejših v Hollywoodu sedemdesetih let. On je bil podoba lepega, brezbrižnega WASP-a oziroma belega Anglosaksonca protestantskega rodu, ona pa politično angažirana Judinja; marksistka s slikami Lenina in Stalina na zidu. V bistvu je Redford igral konformista, ki se trudi, da ga njena strast in privrženost levim načelom ne zmede. Na njene čustvene izlive se odziva analitično, kot da mu je pred njo potrebna obramba. Ko ga Katie vpraša, ali je noče, ker ni dovolj privlačna, ali ni privlačna na pravi način, vemo, da je zadela resnico. Čeprav se pomirita, čutimo, da je odnos obsojen na propad. V veliki meri je Dekle, ki sem jo ljubil film o krutosti lepote; o lepoti kot ekskluzivnem klubu, iz katerega so nekateri izključeni.
Njegov odnos s Paulom Newmanom v veliki uspešnici Butch Cassidy in Sundance Kid (Butch Cassidy and the Sundance Kid, 1969, George Roy Hill) je sledil istemu vzorcu kot njegovi odnosi z ženskami. In čeprav je Katharine Ross igrala njegovo ljubico in pozneje ženo, je Newman njegov pravi partner v tem filmu. Redford je bil bolj zadržan od njiju dveh; otroška energija in nore ideje njegovega pajdaša so mu pogosto šle na živce.

Moralna gotovost
Čeprav je prvi uspeh doživel v vlogah pokvarjencev, se je Redfordova podoba v sedemdesetih spremenila. V filmu Mali Fauss in veliki Halsy (Little Fauss and Big Halsy, 1970 Sidney J. Furie) o vozniku motokrosa je igral popolno barabo: zlatolasega in v glavnem napol nagega oderuha, ki brezobzirno, skoraj sociopatsko izkorišča ljudi, ki ga imajo radi. Ni imel niti tistih prebliskov negotovosti, ki smo jih lahko opazili pri junaku Smukača.
Film je bil neuspešen tako pri kritiki kot gledalcih. Morda niso mogli prenesti človeka, ki mu je narava dala takšno nesramno prednost v podobi lepega videza, ki pa je vseeno krut. Če je že tako čednega videza, bi vsaj lahko bil pošten, kot pravi filmski junak. Ampak film Kandidat (The Candidate, 1972, Michael Ritchie) je bil že neodločen do svojega junaka, senatorskega kandidata Billa McKaya, ki ga je igral Redford. To naj bi bil film o naprednem in poštenem človeku, ki izda svoja načela, da bi zmagal. Ampak na koncu je nejasno, ali je McKay zares izdal sebe ali pa je v zadnjem hipu spet našel svoj moralni kompas. Tudi njegova nezvestoba ženi je le nakazana. Moralne dvoumnosti ne bo več pri Redfordovi filmski podobi. Novi Redford je bil na obzorju: človek neomajne morale, ki je vedno na pravi strani in govori samo resnico.
Filma, ki sta utrdila njegovo podobo kot levoliberalnega Johna Wayna, sta bila Trije kondorjevi dnevi (Three Days of the Condor, 1975) Sydneyja Pollacka, ki je Redforda režiral šestkrat, in Vsi predsednikovi možje (All the President's Men, 1976) Alana J. Pakule; filma, v katerih se je pošteni, vztrajni, plavolasi vitez spopadel s Cio oziroma s predsednikom Nixonom in afero Watergate. V teh filmih ni bilo dvoma, da gre za odličnega igralca. V Treh kondorjevih dnevih je igral uslužbenca Cie, ki beži pred lastnimi ljudmi. V enem prizoru pusti poštarja v stanovanje. Nekaj ni v redu. Postane mu jasno, da je poštar pravzaprav morilec. V bližjem posnetku Redfordov obraz izraža to spoznanje. Vidimo ga, kako razmišlja.
S tem filmom je začel igrati človeka, čigar moralna avtoriteta je popolna. Bil je vedno na pravi strani, odporen proti vsem skušnjavam. Človek brez dvomov. S to nepokvarjenostjo je prišel tudi občutek neuničljivosti. Glavna hiba v sicer zglednem Kondorju je bila ta, da nismo verjeli, da se temu človeku lahko zgodi kar koli hudega.

Starec in morje
Z leti je Redford postal nacionalni zaklad. Spremenil je samega sebe v legendo: poštenjak, ki živi daleč od Hollywooda na svojem posestvu v gorah Utaha, ki ga ogreva sončna energija. Ustanovil je festival neodvisnega filma Sundance in postal pokrovitelj mladih filmarjev. Nastopa predvsem v vlogah, ki krepijo njegovo samopodobo. Ker ostajajo v okvirih, ki jih je s to samopodobo ustvaril, že dolgo ne preizkušajo več njegovega talenta.
Igral je pravičnega in poštenega Američana, liberalnega patriota v nizu drugorazrednih filmov od osemdesetih let naprej. Časi so se spreminjali in on se je staral. Izgubil je tisto osupljivo lepoto, ki je bila enako pomemben del njegovega lika, kot je bila za Brigitte Bardot ali katero koli drugo igralko. Staranje ga je naredilo ganljivega, nekako ranljivega. In tu in tam je bila tudi kakšna dobra vloga. V Pollackovem filmu Moja Afrika (Out of Africa, 1985) je pokazal neskrito ljubezen do Meryl Streep v vlogi pisateljice Karen von Blixen-Finecke, znane kot Isak Dinesen. V tej vlogi je v moškosti "velikega belega lovca" ki ga igra, nekaj ranljivega, in ko mu pove, da zapušča Afriko in s tem tudi njega, je njegov obraz popolnoma nebogljen.
V filmu Šepetati konjem (The Horse Whisperer), ki ga je sam režiral leta 1998, je bil moder do te mere, da je bilo to komično: mož, ki razume tako ženske in otroke kot konje, čigar vsaka beseda je polna modrosti. Nič manj moder, načelen in izkušen ni bil kot urednik v filmu Zelo osebno (Up Close and Personal, 1996, Jon Avnet), v katerem uvaja mlado novinarko Michelle Pfeiffer v delo z nizom žlahtnih nasvetov (in ona njega zaprosi za roko!).
Vse je izgubljeno deluje očiščevalno, kot da se Redford vrača na začetek in znova ustvarja samega sebe. Sam na brezkončnem oceanu, in zdi se, kot da je vse, kar je prišlo prej, bilo brez pomena. V zares dobro narejenem filmu nikoli ni jasno, do katere mere lik ustvarja igralec in do katere mere je lik ustvarjen skozi kadriranje in montažo. Delujejo kot organska celota. Vseeno pa je spet jasno, ko gledamo Redforda kot brezimnega mornarja, da gre za prvovrstnega igralca. In čeprav je junak brez imena, ni popolnoma brez biografije. Odnos do zvezdnikov je takšen, da njihovi filmi postanejo njihove biografije. To dela njegovo epopejo še bolj ganljivo.
Vseeno pa ko ga gledamo, kako se bojuje za preživetje na odprtem morju, dobimo čuden dvojni občutek: vidimo starega znanca, ki je bil vsaj za mojo generacijo del cinefilskega odraščanja, in hkrati odkrivamo človeka, za katerega smo le mislili, da ga poznamo.