Prostor za mnoge druge, ki so tudi vredni omembe, ni velikodušno odmerjen, smodnik, teorija o evoluciji in vera v nadnaravno so, na primer, izpuščeni namenoma. Težko se je, na drugi strani, ogniti lastnini in njenim izvorom. Kdaj, kako in zakaj je prišlo do kratkega stika med kolektivnim preživetvenim gonom praskupnosti in zavedanjem prednikov o koristnosti ekstraprofitov? Ko je kopičenje močnejših nadomestilo deljenje med vsemi.

Kopičenje ima dva namena. Prvi je razdajanje, ki je razmeroma redko. Drugi je ciklično plemenitenje glavnice in permanentna akumulacija kapitala, ki mu lahko sledi ... potencirano kopičenje. Temu pa, po tisočletjih različnih odvodov lastninskega prerazporejanja, nesrečno stanje, v katerem ljudje ne upravljajo več svojega premoženja, ampak upravljajo dolgove. Dolg je postal konvertibilna valuta za podjetja, za nacionalne države in za prebivalce. Še bolj "prijazno" upravljan s pojavom kreditnih kartic in nadnacionalnih finančnih ustanov.

Dolgovi se tudi odpisujejo, mar ne?
Odpisovanje dolgov je bila dokaj vsakdanja praksa že v antični Grčiji. Zadolžen posameznik, nezmožen odplačila terjatev, je postal izterjevalčev suženj. Prizadevnemu sužnjenju sta lahko sledila odpis dolga in osvoboditev. Grški sodobniki na neki način le poustvarjajo zgodovino prednikov. Odpisovanje dolgov so popisovali in celo, v zameno za dušni mir in druge odpustke, predpisovali že predbiblični posvetni in sveti spisi, pa tudi Sveto pismo in Koran, če omenimo le nekatere.

Sledeč zgledom Islandije, Makedonije, Hrvaške, si v Sloveniji trenutno nasproti stojita konkurirajoča predloga za enkratni odpis dolgov socialno najranljivejšim prebivalkam in prebivalcem Slovenije. Samo pogojno si osnutek zakonskega predloga Združene levice in načrti ministrice Anje Kopač Mrak (SD) konkurirata, saj druga v svojih izjavah navaja, da se rešitvi skladata v zavidljivih 70 odstotkih. Najbolj se razhajata pri vprašanju tehnične izvedbe; ministrstvo govori o odpisu kot družbenem dogovoru med vlado, občinami, imetniki terjatev in dolžniki. ZL bi enak učinek dosegal z aktom. In mimogrede, SD in ZL v trenutnem političnem prostoru tekmujeta/sodelujeta tudi pri javno izkazanem namenu po dekriminalizaciji konoplje.

Dolg ni droga
Je pa bolj ali manj draga dobrina - kot kruh -, brez katere si ne gre predstavljati niti nekaterih ustavno zagotovljenih pravic, kot sta pravica do dostojnega bivanja in gibanja. Odpis nakopičenih dolgov okraj sposobnosti njihovega odplačevanja ni le zgodovinska in civilizacijska norma. Odpis je lahko celo ekonomičen, posebno v primerih, ko je cena izterjave višja od terjatve. Tovrstnih manjših zneskov, kot so neplačane obveznosti za mobilno telefonijo, električni tok, ogrevanje ... ni malo. Dolg je v tem primeru kruh, oplesnjen do mere, ko ni več primeren niti za drobtine, je pa dober za prenos plesni na druga živila.

Težko se je brez pomislekov strinjati s tezo predlagateljev, da bi enkratni odpis dolgov deloval kot ekonomski stimulans. Malo verjetno je, da bi se socialno ranljivi neplačniki življenjskih stroškov zaradi tega prelevili v vidno potentne porabnike.

Razum podpisanega, tudi če si prizadeva, ne najde oprijemljivejšega argumenta proti odpisu dolga. Ima jih Angela Merkel, premišljuje jih Mednarodni denarni sklad. A v trenutni slovenski realnosti bi za potopljene dolžnike pomenil kvečjemu nov in skromen začetek, za voljna podjetja prečiščene bilance in kakšno davčno olajšavo, za voljene predstavnice in predstavnike pa prgišče prepotrebnih političnih točk. Ter celo kakšen odpustek za moralni dolg.

Možnost zlorab, vprašanje cenzusa, očitki o populizmu predlagatelja so pomisleki, ki jih lahko, če je volja, zakonodajni postopek v parlamentu ali pa vladni družbeni dogovor z lahkoto odpravita.