"Pri nas se zadnjih pet let dogaja socialni genocid. Nimamo več ničesar, čemur bi se lahko odrekli. Ljudje drugod v Evropi bi se morali zavedati, da nismo narod lenuhov, ki zapravljamo denar drugih evropskih davkoplačevalcev," je dejal grški novinar. Foto: EPA
Aris Hadzistefanu
Aris Hadzistefanu je grški novinar in avtor dokumentarnih filmov. Je oster kritik varčevalnih politik, ki razjedajo grško družbo in državo, ter pronicljiv opazovalec družbenih in političnih sprememb ne samo v Grčiji, ampak v celotni Evropski uniji. Foto: MMC RTV SLO

Številni ekonomisti v Grčiji in drugje odprto zagovarjajo bankrot, prenehanje plačevanja osovraženih in tudi nezakonitih posojil in celo izhod iz evrskega območja.

Aris Hadzistefanu
Atene
Številni protestniki v Grčiji od Evrope zahtevajo, naj jim odpiše dolg. Foto: Reuters
Janis Varufakis in Aleksis Cipras
Finančni minister Janis Varufakis in premier Aleksis Cipras vztrajata, da Grčija ne bo več sodelovala s trojko institucij pod pogoji, ki so veljali doslej. Foto: Reuters

V vsej tej zgodbi ne gre za upor Grkov proti Nemcem ali Francozom, gre za upor Evropejcev proti finančnim institucijam, ki rušijo dostojne delovne razmere in trg dela.

Aris Hadzistefanu
Grčija - parlament v Atenah
"Že 20 let delam kot novinar in še nikoli nisem videl, da bi ljudje protestirali v podporo vladi, res nikoli. Moramo pa razumeti, da ta podpora ljudstva ne pomeni neomejenih pooblastil za predsednika vlade Aleksisa Ciprasa," je povedal Hadzistefanu. Foto: Reuters
Globus

Aris Hadzistefanu je grški novinar in avtor kultnih dokumentarnih filmov Debtocracy (Dolgokracija), Katastroika (Katastrojka) in Fascism Inc (Fašizem Inc). Je oster kritik varčevalnih politik, ki razjedajo grško družbo in državo, ter pronicljiv opazovalec družbenih in političnih sprememb ne samo v Grčiji, ampak v celotni Evropski uniji. V dokumentarni trilogiji Aris s soavtorji razkriva vzroke za naraščanje javnega dolga v Grčiji in na evropskem obrobju, katastrofalne posledice množične privatizacije in varčevalnih ukrepov, razjedanje demokracije in vzpon neonacistov. Dokumentarni filmi so dostopni na spletu, ogledalo si jih je okoli šest milijonov gledalcev, postali so tudi predmet številnih javnih razprav o krizi v Evropski uniji.
Z njim sem se za oddajo Globus pogovarjala v torek, dan po še enih propadlih pogajanjih med evropskimi ministri in grško vlado.


Aris, ste odločen kritik varčevanja, ki so ga vsilili Grkom. Finančni minister Janis Varufakis in premier Aleksis Cipras zahtevata konec programa trojke in zavračata novo zadolževanje, za evrsko skupino je to nesprejemljivo. Menite, da je bila Siriza v ponedeljek v Bruslju poražena?
Že več dni pred tem smo vedeli, da dogovora ne bo. Zanimivo je, da je bilo po večurnih pogajanjih na koncu predora videti luč. Imamo dovolj informacij, da vemo, da je Evropska komisija oziroma francoski komisar Pierre Moscovici predstavil osnutek predloga, ki ga je grški finančni minister Varufakis sprejel. Ne vemo pa, kaj se je dogajalo po tem. Nekateri predstavniki grškega finančnega ministrstva trdijo, da je tik pred koncem srečanja evrske skupine posredoval Berlin in predstavil nov predlog, ki ga ne bi mogla sprejeti nobena vlada. Predlog je vseboval isto varčevalno politiko, isti program zadolževanja, še več, nove privatizacijske predloge, nižanja pokojnin in številne druge ukrepe, ki so za Atene nesprejemljive. Tega ne bi označil kot zmago Berlina ali poraz Grčije, pogajanja še vedno potekajo. Moramo pa se zavedati, da je nastopil čas za iskanje drugih rešitev. Številni ekonomisti v Grčiji in drugje odprto zagovarjajo bankrot, prenehanje plačevanja osovraženih in tudi nezakonitih posojil in celo izhod iz evrskega območja.

Že pred leti ste v svojem prvem dokumentarnem filmu Dolgokracija (Debtocracy) napovedali, da bo javni dolg dosegel 175 odstotkov BDP-ja, zdaj je ta že 180-odstoten. Ampak glede na stanje grškega gospodarstva, koliko varčevanja lahko državljani še sploh vzdržijo? Kako so milijarde evrov posojil obšle realno gospodarstvo?
Naj samo spomnim, da se je tako imenovano obdobje reševanja Grčije začelo pri javnem dolgu 120 % BDP-ja, sočasno se je proizvodnja že skrčila za 25 %. Vsak zgodovinar vam bo povedal, da take ogromne gospodarske izgube ni doživela še nobena država v času miru, to je značilno le za države v vojni. Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman je pred dnevi zapisal, da je imela tako porazno gospodarsko sliko kot Grčija danes Nemčija po porazu v 1. svetovni vojni. Videti je, kot da gre za vojno proti Grčiji. Grki ne moremo več zategniti že do konca zategnjenih pasov. Pri nas se zadnjih pet let dogaja socialni genocid. Nimamo več ničesar, čemur bi se lahko odrekli. Ljudje drugje v Evropi bi se morali zavedati, da nismo narod lenuhov, ki zapravljamo denar drugih evropskih davkoplačevalcev. Kar se je dejansko zgodilo, je to, da so našo državo spremenili v pralnico kapitala. V Grčiji je ostalo manj kot 10 odstotkov denarja, ki smo ga prejeli od evropskih davkoplačevalcev. Večino tega denarja so dobile neposredno grške banke. V realnem grškem gospodarstvu ni ostalo tako rekoč nič. V resnici je šlo za prerazporejanje bogastva od Evropejcev k velikim finančnim ustanovam, predvsem iz Nemčije.

V svojih prispevkih in dokumentarnih filmih govorite o socialnem genocidu v Grčiji. Kaj mislite s tem?
Socialni genocid pomeni, da so v središču Aten vrste za hrano. Česa takega ni bilo že od konca 2. svetovne vojne. Socialni genocid pomeni, da si je več kot 7.000 ljudi vzelo življenje, ker niso mogli več preživljati svojih družin ali celo samih sebe. Socialni genocid pomeni tudi to, da je moralo Grčijo zapustiti na desettisoče študentov. To ni le humanitarna kriza. Ti mladi, ki so morali v tujino, so velika izguba kapitala. Grški davkoplačevalci so več desetletij plačevali, da bi bila ta generacija najbolje izobražena od nastanka Grčije. V petih letih smo izgubili ogromno človeškega kapitala, ki se je preselil v ZDA, Kanado in številne evropske države. Kot je ponedeljek še dejal Paul Krugman, Berlin s temi ukrepi pošilja enako sporočilo, kot ga je Rimski imperij svojim kolonijam: če nas ne boste ubogali, vas bomo strli. In to pomeni več varčevanja, ali kot jaz temu pravim, še več socialnega genocida.

Ko se pogovarjam z Grki, številni pravijo, da je namen finančnih institucij in trojke iz grške družbe ustvariti ceneno delovno silo, ki nima nobenih pravic, da skušajo ustvariti trg dela, kot ga poznamo na Kitajskem. Odnosi med delavci in delodajalci pa, da so že na ravni fevdalnih odnosov.
Nemške in grške ekonomske elite želijo ustvariti pogoje, ki jih v Evropi nismo videli od sredine 19. stoletja. Torej, kar so si delavci priborili z bojem skozi 20. stoletje, je bilo izbrisano v pičlih petih letih. Res je, zdaj imamo skoraj take zakone o delovnih razmerjih, kot so veljali konec 19. stoletja. To pomeni fleksibilnost delavcev, brez pravic, delodajalec se lahko zaposlenega znebi čez noč brez pojasnil in ga nadomesti s kom drugim, ki obupano čaka na priložnost v armadi brezposelnih, med mladimi brezposelnost vztraja pri 60 odstotkih. To vprašanje, ki si ga postavila, je zelo pomembno, ker pojasnjuje, zakaj so grške elite konec koncev sprejele varčevalne politike trojke – Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke in Evropske komisije. To je bil eden njihovih ključnih ciljev. V vsej tej zgodbi ne gre za upor Grkov proti Nemcem ali Francozom, gre za upor Evropejcev proti finančnim institucijam, ki rušijo dostojne delovne razmere in trg dela.

Sirizina vlada je napovedala vojno utajevalcem davkov in oligarhom, ki obvladujejo zasebne medije in zanje celo prejemajo denar od države. Program trojke, se zdi, oligarhov ni niti malo prikrajšal. Boj proti oligarhom bo zelo težka naloga za novo vlado, tega se ni lotila še nobena doslej.
Ti oligarhi imajo v lasti medije, velika gradbena podjetja, delno tudi ladjedelništvo in druga velika podjetja, a zanje državi ne plačujejo skoraj nobenih davkov. Izkoriščajo zakone, ki so bili sprejeti v času grške diktature, še posebej ladjedelničarji ne plačujejo državi skoraj nobenih davkov. In to so si izborili že z ustanovitvijo grške države v 19. stoletju.

Največja težava grškega gospodarstva ni, da smo porabili več, kot smo ustvarili. Grška država nikoli ni hotela vzeti denarja gospodarskim elitam. Zato smo postali najšibkejši člen evrskega območja. Zdaj so nekateri izmed teh oligarhov pripravljeni podpreti novo vlado. Ne smete misliti, da se Siriza bojuje proti vsem v državi. Veliko je ljudi, ki se strinjajo, da novega varčevanja, ki nam ga vsiljuje Berlin, ne moremo več vzdržati in da moramo poiskati alternative. Seveda ima Siriza nekaj močnih sovražnikov, ki bodo storili vse, da bi novo vlado zlomili. Prve dni po Sirizini zmagi so nekateri govorili in o tem so poročali tudi grški mediji, da skušajo oligarhi sprožiti bančni stampedo, paniko v bančnem sektorju, da bi nova vlada padla. Zato moramo biti pripravljeni in od teh ljudi pričakovati kar koli.

V Bruslju so številni evropski finančni ministri, med njimi tudi slovenski, vztrajali, da mora Grčija še naprej varčevati in odpuščati v javnem sektorju, ker to počnejo tudi druge evropske države. Ampak stanje v drugih evropskih gospodarstvih ni niti približno tako kot v Grčiji. Kakšno je vaše sporočilo evrskim ministrom, tudi slovenskemu?
Finančni ministri evrske skupine, predvsem iz perifernih držav, se morajo zavedati, da če Atenam v teh pogajanjih ne uspe, bo vlada v Berlinu zahtevala še strožje varčevalne ukrepe v drugih evrskih državah. Spomnimo se, da problem ni nastal zato, ker smo len narod, ki ne plačuje davkov in zapravlja čez svoje zmožnosti. Po mojem mnenju je problem v strukturni krizi evrskega območja, ki ustvarja v perifernih državah proračunske primanjkljaje in s tem kopiči velik javni dolg. Ni naključje, da so dolžniške krize sočasno izbruhnile na Portugalskem, Irskem, v Španiji, in drugih državah, ki niso imele takih strukturnih težav kot mi v Grčiji. Torej, če ne stopimo skupaj proti moči Berlinu, bo samo še slabše. O tem so si enotni tudi številni svetovni ekonomisti, ki te dni pišejo v vodilnih ameriških in britanskih medijih.

Gospodarska kriza je na politično prizorišče v Grčiji naplavila neonacistično stranko Zlata zora, na zadnjih volitvah je dobila tako podporo kot v Sloveniji Socialni demokrati. Številni Grki že govorijo o tem, da na ulicah že poteka vojna – predvsem med skrajno levico, anarhisti, in skrajno neonacistično Zlato zoro. Doživljate tudi vi ta boj na tak način?
Zlata zora je neonacistična organizacija, ki so jo zadnjih pet oziroma deset let promovirali tradicionalni mediji in nekateri predstavniki političnega establišmenta. Če pogledamo naslove v nekaterih največjih grških medijih v zadnjih letih, pravijo, da se moramo zahvaliti neonacistom za njihov obstoj, saj nam s tem kažejo eno skrajnost, na drugi strani pa imamo neko drugo skrajnost, in tu seveda mislijo na radikalno levico Sirizio. Primerjali so neonaciste z zmerno levičarsko stranko, in na ta način legitimizirali neonacistično gibanje. Zakaj so to storili? Ker se je leta 2011 in 2012 pokazalo, da so ljudje pripravljeni na ulicah zahtevati drugačne rešitve dolžniške krize. Torej, vidimo, da se zgodovina ponavlja. Enako so ekonomske elite izkoriščale naciste v Weimarski republiki pred vzponom Hitlerja v Nemčiji v 20. in 30. letih 20. stoletja. Mislim, da so nekateri predstavniki grške ekonomske elite igrali na karto neonacizma v Grčiji, da bi s tem obdržali svojo moč. Seveda to zanje ni bila najboljša rešitev, morala bi biti morda zadnja rešitev. Zdaj pa počasi dojemajo, da so ustvarili pošast, ki pa jo bo v teh gospodarskih okoliščinah zelo zelo težko poraziti. Čeprav je večina voditeljev Zlate zore v zaporu, je stranki na zadnjih volitvah uspelo obdržati od šest- do sedemodstotno podporo volivcev. Za tiste, ki so Zlato zoro volili, ni nobenih opravičil, ker vedo, da so to pravi nacisti, ki so umorili že kar nekaj ljudi – ne samo priseljence, tudi Grke, ki jim nasprotujejo. Gre za problem, ki so ga ustvarile ekonomske elite, in to sem skušal pojasniti tudi v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Fascism Inc., zdaj pa bomo videli, ali imajo te elite voljo in moč, da bi Zlato zoro omejile.

Od konca januarja, ko je bila izvoljena vlada Sirize, na grških ulicah potekajo protesti v podporo vladi, prej smo spremljali protivladne in protivarčevalne proteste. To je izjemen pojav, celo precedens - ne samo v Grčiji, temveč po svetu. Kaj dejansko pomeni ta podpora Sirizi?
Že 20 let delam kot novinar in še nikoli nisem videl, da bi ljudje protestirali v podporo vladi, res nikoli. Moramo pa razumeti, da ta podpora ljudstva ne pomeni neomejenih pooblastil za predsednika vlade Aleksisa Ciprasa. Ljudje na ulicah v Atenah so pripravljeni za boj s finančnimi institucijami in nekateri med njimi zagovarjajo bankrot, odpis dela dolga in celo izhod iz evrskega območja. To zagovarjajo, ker vidijo, da ni druge možnosti. Ti ljudje, ki protestirajo v podporo vladi, nanjo hkrati tudi pritiskajo, da ne sme storiti nobenih korakov nazaj. To je tudi eden izmed njihovih gesel: "Nobenih korakov nazaj! (No more steps backwards!)" Dovolj smo se odrekali, tudi drugi evropski davkoplačevalci so se dovolj odrekali, treba je ustaviti te politike, ki samo jemlje denar davkoplačevalcev za financiranje velikih bank in finančnih institucij v Nemčiji in v drugih močnih evropskih državah.

Helena Milinković, Globus

Številni ekonomisti v Grčiji in drugje odprto zagovarjajo bankrot, prenehanje plačevanja osovraženih in tudi nezakonitih posojil in celo izhod iz evrskega območja.

Aris Hadzistefanu

V vsej tej zgodbi ne gre za upor Grkov proti Nemcem ali Francozom, gre za upor Evropejcev proti finančnim institucijam, ki rušijo dostojne delovne razmere in trg dela.

Aris Hadzistefanu
Globus