Res je, v zadnjih dneh je bil stisnjen v kot, vrhunec pa je bil na videz nerešljiv zaplet s sindikati javnega sektorja, presenetljiva odločitev vrhovnega sodišča in na koncu še sramotna epizoda z maketo propadlega projekta 2. tir.

Toda ključno je, da je v vseh težavah, ki so ga doletele, tudi v sodbi vrhovnega sodišča, prepoznal prstne odtise političnih tekmecev iz - lastne koalicije.

Tako je, paradoksalno, Miro Cerar šele čisto na koncu javno potrdil to, kar je bilo jasno že od začetka. Da je bila koalicija naporna, razglašena in medsebojno sprta zveza strank, ki ima že v svoje temelje vgrajeno nezaupanje in tekmovalnost. Cerarjevo odločitev, da bo za neuspehe okrivil partnerje in potrdil opozicijsko mantro o starih silah, je do neke mere logična. Seveda pa zastavlja vprašanje, zakaj je to storil šele zdaj, dobra dva meseca pred volitvami.

Te namreč dajejo ton in kontekstu vsemu, kar se dogaja v državi. Cerar je odstopil zato, ker ni imel odprte nobene poti več in ker je vedel, da bo do junija njegova stranka drsela samo še proti dnu. To je bil obrambni ukrep v predvolilni ofenzivi, tako pozen, da vladi v resnici ni bistveno skrajšal mandata.

Je torej politični začetnik presenetil vse in v ključnem trenutku potegnil najboljšo možno potezo? Počasi, počasi! Volilna bitka se v resnici šele dobro začenja.