Otožna Jasmine postavlja vprašanje, kakšna je krivda tistih, ki niso vedeli, čeprav bi morali vedeti. Gre za nevednost, ki je namerna: potreba po obrambi lastnega miru pred dejstvi, ki bi ga ogrožali. To je vprašanje, ki je bilo v srcu moralnega spraševanja po drugi svetovni vojni, obdobju, v katerem je Allen dozoreval in ki ga je intelektualno in moralno izoblikovalo. To je končno tudi najbolj boleče vprašanje holokavsta. Ne da se Allen ukvarja s holokavstom v Otožni Jasmine (Blue Jasmine, 2013). Ampak skromnost filma je varljiva. Allen je to pomembno vprašanje, v katerem se križata osebna in družbena morala, živopisno priredil za čas krize neoliberalnega kapitalizma.

Zgodba o Jasmine French, ženi mogočneža z Wall Street, ki izgubi vse, ko je on aretiran zaradi poneverbe, ni le moralni pouk, čeprav je film moralna zgodba. Ta duhovit in osredotočen film nudi specifičen, morda zloben dramski užitek: zabavno propadanje zabavne osebe, nekaj kar je Allenu tako pisano na kožo, da je čudno, da se s tem ni pogosteje ukvarjal.

Ko prvič srečamo Jasmine, se pogovarja s sopotnico, starejšo žensko, v letalu. Klepetava je. Govori o svojem devet let starejšim možu, ki jo je naučil vsega, kar ve o seksu. In to med tem, ko je v ozadju igrala pesem Blue Moon oziroma Otožni mesec. Šele ko čakata na prtljago, nam postane jasno, da se ženski sploh ne poznata. Starejša ženska pove svojemu možu, ki jo je pričakal, da se je Jasmine pogovarjala sama s sabo, čeprav je najprej mislila, da se Jasmine pogovarja z njo. Tako je monolog postal dialog, ki je, pravzaprav, ostal monolog.

Jasmine, ki jo brezhibno igra Cate Blanchett, se veliko pogovarja sama s sabo. Ponavlja stare pogovore in prepire. Melodija Blue Moon ji igra v glavi. Visoka in lepa ženska, opazna na prvi pogled, je nestabilni center filma. Ostala je brez denarja, bila izgnana iz svojih lepih hiš, prodala ves nakit, ki ji ga je uspelo skriti pred državo, in je ostala le ruševina od človeka. Zadržala pa je svoj razredni snobizem.

Prišla je v San Francisco, da bi živela s sestro Ginger. Nista pravi sestri. Obe sta bili posvojeni in življenje ju je razdvojilo. Jasmine se je poročila z mogočnežem Halom (Alec Baldwin), Ginger (neskončno simpatična Sally Hawkins) pa je blagajničarka v trgovini. Živi v skromnem stanovanju nad mehiško restavracijo. Film prepleta prizore iz junakinjinega življenja na visoki nogi na Manhattnu z njenimi poskusi, da začne znova v San Franciscu. Vdre v sestrino proletarsko življenje, prezira njenega fanta („Hodiš z zgubami, ker misliš, da boljšega nisi zaslužila.“), pije vodko in žre pomirjevala, poskuša se znajti kot receptorka pri zobozdravniku. Ko sestri srečata obetavna moška na neki zabavi, se stvari razvijejo na ironičen način.

Allenova režija je asketska v smislu, da vsak kader vsebuje tisto informacijo, ki nam je potrebna in nič več: Jasmine, ki z možem gosti ljudi v svojem razkošnem newyorškem stanovanju, recimo, z enim posnetkom obuja življenje bogatih na Manhattnu. Ko se ona dotakne njegovega obraza, ta dotik vsebuje nerazmišljujoče zadovoljstvo enega celega razreda pa tudi slepo zaupanje ene specifične ženske. Ko zdaj propadla Jasmine hodi po San Franciscu s sestro, njenim fantom Chilijem (Bobby Cannavale) ter Eddiejem, Chilijevem prijateljem, ki mu je Jasmine všeč, junakinja izstopa s svojim nervoznim izogibanjem kakršnim koli dotikom. In Allen ima oko za fine podrobnosti. Ko Hal povabi osebno trenerko na bejzbolsko tekmo, nam Allen na kratko pokaže zadovoljen obraz trenerke, ki je tak lahko zaradi tega, ker začenja odnos z bogatim moškim, morda le zato, ker gre na tekmo Yankeesov, ali pa zaradi tega, ker to Hal počne pod nosom svoje žene.

Cate Blanchett kot Jasmine odigra eno najboljših vlog svoje kariere. Tudi ko je srečna, imamo vtis, da ni daleč od brezna. Ko jo gledamo, kako namenoma ne razume, da se njen mož in kolegi pogovarjajo o nezakonitih stvareh, ali ko ne opazi, da se on spogleduje z osebno trenerko, se počutimo, kot da gledamo vlak, ki drvi v nesrečo. Najbolj navadne besede so polne pomena, ko jih izgovori. „Veste, ničesar ne bi raje počela,“ reče, ko jo Chili povabi, da z njim, Ginger in nekim prijateljem gleda televizijo, a je jasno, da bi raje počela kar koli drugega. Zaljubljeni zobozdravnik jo povabi na pijačo. „Na pijačo,“ ponovi ona in takoj začne jesti pomirjevala. Vsa njena drža izraža grozo nad tem, da je tako nizko padla, da jo zobozdravniki vabijo na zmenke.

Njena Jasmine je človek brez vrednot; neuporaben človek. Je nasprotje Alice, ki jo je igrala Mia Farrow v Allenovem filmu z istim imenom leta 1990. Alice je bila zatrta žena še enega bogatega in nezvestega Manhattančana. Hrepenela je po bolj izpolnjenem življenju, ki se ne bi vrtelo le okoli otrok, zabav in urejanja svojega videza, da bi bila lepa za moža in njegove prijatelje. Alice skozi film raste in Allen jo na koncu skoraj kanonizira. Pot junakinje Otožne Jasmine pa gre v drugo smer. Jasmine sicer tudi govori o pomembnejšem življenju, ampak ničesar ne počne, da bi svoje življenje spremenila. Ona je portret konformistke, ki zapusti svoje površno življenje šele, ko je iz njega izgnana, in se potem razkrije kot izgubljena duša.

Film ni brezhiben. Deluje shematično: usode likov, njihova razočaranja in uspehi so preveč pravšnji, pa tudi dialogi nepotrebno podčrtavajo stvari, ki so nam jasne iz samega filma. Ni treba, da nam Ginger pove: „Ko Jasmine nečesa ne želi vedeti, pogleda na drugo stran.“ To nam je jasno, ko vidimo, kako dela prav to, medtem ko se njen mož pogovarja s kolegi o poslovnih poneverbah. Prav tako ni treba ponavljati, da se je Jasmine spomnila svoje sestre šele, ko ji je bila potrebna; ko je živela sladko življenje, zanjo ni imela časa. To nam Allen lakonično prikaže v prizoru obiska Ginger in njenega nekdanjega moža v New Yorku, ko je Jasmine še dobro živela. „O, moj bog! Pet dni,“ reče že obupana Jasmine, še preden sta na obisk sploh prišla.

To so sicer majhne zamere zelo dobremu filmu. Več kot dobrem, pravzaprav. Z igro Cate Blanchett ta dobro napisana in kompaktno režirana zgodba o nezavedni amoralnosti v času materialne negotovosti postane veličastna. In tega nisem čutil pri nobenem od Allenovih filmov vse od Mož in žena (Husbands and Wives, 1992), posnetem pred več kot dvajsetimi leti.