Sledilo je obdobje molka, ko so kitajske uradne oblasti preslišale opozorilo dr. Lija, da grozi nov virus, in ga celo preganjale. Sam je zatem v boju zoper nevarni virus tudi izgorel in umrl kot narodni junak.

Prva zahodna (recimo evropska) domneva je bila, da bo virus ostal na Kitajskem in letalske družbe so začele množično krčiti svoje letalske povezave s Kitajsko, najprej seveda s pokrajino Hubej in z mestom Vuhan. Kitajske oblasti so območje s 60 milijoni prebivalci dobesedno osamile (lockdown), skrajno omejevalne ukrepe pa so uvedli tudi v drugih delih države.

Sprva je primanjkovalo zaščitne opreme, od očal do obraznih mask, proizvodnja je obstala. Kitajski vodja Ši je na inšpekcijo Vuhana poslal predsednika vlade Li Kečianga, sam je območje obiskal šele dva meseca pozneje – ta teden, kar je bilo simbolno sporočilo svetu, da zdravstveno-vojaško-politični vrh virus obvladuje na način, da se ta več ne širi s skokovito rastjo. Če so podjetja obratovala z od 60- do 80-odstotnim izpadom, so te dni začeli obnavljati proizvodnjo. Ta se meri tudi z meritvijo porabe električne energije, kar pomeni, da ne kaže dejanske slike in realne proizvodnje.

Zahodni analitiki so sprva opozorili, da ni toliko nevaren virus sam po sebi, pač pa to, kako se bodo nanj odzvale svetovne borze. Včerajšnji 10-odstotni padec ameriških borznih indeksov je potrdil tovrstne domneve. Spomnimo, da je kitajska centralna banka mesec po izbruhu virusa na trg lansirala dobrih 100 milijard dolarjev, da šanghajski borzni indeksi ne bi pretirano padli in da domače gospodarstvo ne bi padlo v recesijo. Ti ukrepi še ne nakazujejo, kam in kako se bodo poslovno finančne zadeve razvijale, a kitajski dogodki nas navajajo na razmislek, da se virus tam umirja.

Kitajska družba, država in sistem se zdijo v fazni prednosti. Ne samo, da smo lahko opazovali neverjetne dosežke – npr. postavitev novih bolnišničnih kapacitet v rekordno kratkem času, svet so pretresali tudi brutalni primeri zatiranja obolelih z virusom, vse v funkciji osamitve in neširjenja. Zdi se, da je svet to sprejel s tihim odobravanjem, čeprav se zdi, da je kaj takega mogoče samo za kitajskim zidom. Medtem se je zdelo samo še vprašanje časa, da se bo razblinila domneva, kako bo širjenje virusa druge dela sveta obšlo. Očitno na tak razplet nismo bili ali hoteli biti pripravljeni. Ne vlade, ne skupnosti, ne nacije kot take. In to ne glede na jasna svarila nekaterih strokovnjakov. Zdaj se nam dogaja, kar se je na Kitajskem zgodilo pred dvema mesecema. Kitajski oporečnik Aju Vejvej je prizadel Italijane, ko je ironično dejal "da so Kitajci izumili špagete, Italijani so jih (z Marcom Polom) razširili v svet". Parafraziral je strmo rast okužbe s smrtonosnim virusom, ki jo doživlja Italija, ki je po smrtnosti prva v Evropi in takoj za Kitajsko v najbolj dramatičnem obdobju. Medtem smo lahko spremljali televizijske reportaže, kako so npr. v avstralskih mestih dobesedno opustošili velike trgovinske centre, sinoči je podobna reportaža BBC orisala razmere v trgovinah v Dublinu. Evropske države nimajo enotnega koncepta v pristopih do reševanja pandemije, kar je še en odraz šibkosti EU-ja in njenih ustanov. Olje na ogenj je prilil ameriški predsednik Trump, ki je ustavil letalski promet iz držav EU-ja, Združeno kraljestvo je izpustil. Nekateri borzni analitiki so to njegovo izjavo sinoči ocenili kot "najbolj potratno".

Prav na Otoku smo lahko v sredo na stadionu Anfield spremljali sicer zelo zanimiv obračun za kvalifikacije Lige prvakov med Atleticom Madrid in Liverpoolom, a tam je bilo tudi vsaj 60 tisoč nogometnih navdušencev. Nemalo tudi iz Madrida. No ja, ne pozabimo, da Španija ne zaostaja v širjenju okužbe z virusom, pozitivni so celo vidni španski politiki. Očitno je kapitalski interes močnejši od prepovedi množičnega obiska prestižne tekme, medtem ko so na evropskih tleh tovrstna srečanja ali odpovedali ali so minila brez podpore in obiska na stadionih. Na Kitajskem kaj takšnega ne bi bilo mogoče, po neuradnih podatkih so, z recimo jim dezerterji, tudi ostro obračunali.

Spet smo na preizkušnji, ko kolebamo med carstvom svobode in carstvom nujnosti. Za kitajskim zidom ni dileme, kaj in kako izbrati. In če je verjeti relevantnim podatkom, je okužba strmo upadla. In kje smo mi? Kje je zahodna civilizacija? Kaj so prioritete? Kaj smo kot potencialni oboleli že zdaj pripravljeni žrtvovati, da bi vsaj potencialno ostali zdravi? Čemu smo se pripravljeni odreči? Zdi se, da je upad širitve virusa na Kitajskem sorazmeren z omejitvami v najširšem smislu. Cepiva proti sarsu še danes ni, tako ni pričakovati, da bo zdravilo proti sedanjemu virusu kmalu ugledalo luč sveta. Veliko je odvisno od nas samih, hkrati moramo verjeti v pravilnost sistemskih odločitev na najvišjih državnih ravneh. Sedanje stanje s potencialno rastjo okužbe bo trajalo vsaj še mesec dni. Temačni scenariji so resničnost, kot je sinoči dejal britanski premier Johnson, mora biti vsaka družina pripravljena tudi na izgubo najbližjih.

Najmanj, kar nam koristi, je panika in širitev preplaha.

Samoizpraševal sem se, ko sem sinoči stal v vrsti v enem od trgovinskih centrov v glavnem mestu; pa sem šel samo na običajen nakup vsakodnevnih živil. Ujel sem se v povratno zanko in med dolgimi vrstami opazoval sotrpine, čakajoče na blagajnah. Priznam, da tako velikih nakupov v življenju še nisem videl. Nikogar ne obsojam. Toda ni vojne. Ni in ne bo konec sveta. In verjamem, da hrane ne bo zmanjkalo in da so taki nakupi in ustvarjanje zalog odveč. Očitno pa je psihoza, vsaj včeraj, že naredila svoje. V nogometnem žargonu torej: ena proti nič za virus, koronavirus!