Slavko Pengov, freska v Titovi vili na Bledu, 1947. Foto:
Slavko Pengov, freska v Titovi vili na Bledu, 1947. Foto:

Teženje domobrancev nasprotni strani z revolucijo in poboji skozi razpoke pripušča dvome o sebi: sami sebi niso všeč. In v resnici poskušajo manipulirati z lastno percepcijo o sebi, potem pa še s percepcijo drugih.

- Dr. Božo Repe, zgodovinar, Mladina

»Upanja ni, smrt je neizbežna. Hej, kaj še čakamo!«

- Gospodar prstanov

Ja, vsi smo slišali za partizanke: hej, ena od mojih tet je bila ubita konec leta 1942 med streljanjem z Italijani južno od Ljubljane. Killed in action!

Pomembno vprašanje pa je: ali je kdo kdaj slišal za domobranke?

Saj v resnici sploh ne gre za revolucijo ali komunizem. Tudi ne gre za medvojne in povojne poboje. Zamera domobranske strani je vezana na nekaj precej globljega. Zamera se vleče in se bo vlekla iz preprostega razloga, ki je odgovor na vprašanje:

Kam so bejbe šle med drugo svetovno vojno, če so že kam šle, in zakaj so šle, kamor so šle.

Odgovor je preprost: ker so bili partizani bolj privlačni od nasprotne strani. Poglejmo: oboroženi desperadosi na misiji premagati Italijane in Nemce? Oditi v gozd v pustolovščino, za katero je leta 1941, 1942 in 1943 kazalo, da se bo izjemno slabo končala? Z dvignjenim sredincem v boj z največjo in najmočnejšo vojsko v zgodovini, ki ji je pozneje pomagala še domača izbrana vrsta? What's not to like?

Ja, sliši se povsem noro.

Domobranska stran ne more prebaviti tega: vse so delali prav, hodili so k maši, ubogali mamo, poslušali novo oblast (Nemce in Italijane) … bejbe so šle pa k partizanom! Tu je bistvo zamere. Podobno zamero gojijo pridni gimnazijci, ki delajo vse prav, ubogajo mamo, poslušajo učitelje … bejbe gredo pa k slabim fantom.

V resnici je ta zamera od zmeraj in za zmeraj. Saj zadeva samo bistvo odnosov med ljudmi in med spoloma. Saj vidite, s kakšno ihto domobranska stran poskuša manipulirati z zgodovino. Kako še kar težijo. Podobni so piflarjem, ki izumljajo vse mogoče zgodbe in izgovore, ko pogorijo pri bejbah.

Partizani so ob opravičevanju za poboje in revolucijo videti kot bad boys iz gimnazije, ki se za nazaj opravičujejo piflarjem, da so jim pobrali vse bejbe. Opravičilo za poboje ni tisto, kar v resnici domobranci hočejo (saj so ga dobili že tisočkrat). Njihovo teženje spominja na teženje fantov, ki »delajo vse prav, ubogajo mamo, poslušajo učitelje«, bejbam pa vseeno niso všeč.

Pripeljano do logične skrajnosti teženje domobrancev nasprotni strani z revolucijo in poboji skozi razpoke pripušča dvome o sebi: sami sebi niso všeč. In v resnici poskušajo manipulirati z lastno percepcijo o sebi, potem pa še s percepcijo drugih.

Sploh pa; če ne bi bilo partizanov, bi se Slovenija končala pri Postojni.

Teženje domobrancev nasprotni strani z revolucijo in poboji skozi razpoke pripušča dvome o sebi: sami sebi niso všeč. In v resnici poskušajo manipulirati z lastno percepcijo o sebi, potem pa še s percepcijo drugih.