V tej petletki smo se verjetno skorajda vsi naučili marsikaj o tem, kako (ne) deluje finančni sistem in kako bi moral delovati. Spoznali smo izvedene finančne instrumente, sklade hedge, vse mogoče zapletene in neregulirane postopke, s katerimi brez dejanskega denarja ustvarjate dobiček. Ali pač izgubo. Zagon, s katerim so se vsaj na začetku lotevali urejanja razmer v finančnem sistemu v EU-ju, še zdaleč ni več tako krepak, kot je bil. Zgodilo se ni veliko. A nepravično bi bilo reči, da se ne dogaja. Poskusi, da bi uredili banke, da bi uredili bančništvo v senci, da bi države stopile na utajene davke, se vrstijo. Kako močni okviri se bodo dejansko uveljavili, je seveda drugo vprašanje.

Banke verjetno ne bodo nikoli nosile svojega dela bremena krize. Del te zgodbe je morda tudi stališče pravnih služb Sveta EU-ja, ki menijo, da bi bila uveljavitev davka na finančne transakcije, ki si ga je zamislilo 11 držav Unije, med njimi tudi Slovenija, nezakonita. Davek naj bi prinesel do 35 milijard evrov letno. Ne glede na vse - ZDA imajo pet let po zlomu Lehman Brothersa robustnejši finančni sektor. Evropa? Odvisno, koga vprašate.

V tej zgodbi so recesija, ki še drži del Unije, šibka gospodarska aktivnost in katastrofalne statistike glede brezposelnosti dejansko edini pravi pokazatelj, kako krepka je kriza, ki smo jo pogojno rečeno uvozili z drugega konca sveta. In se je prijela. Zaradi lastnih napak verjetno.

Ko sem takole malce čez palec iskal podatke o tem, koliko evropskih bank je v teh petih letih propadlo, jasne številke nisem našel. Evropska komisija je sicer objavila celovit pregled vseh državnih pomoči, ki so jih članice namenile za stabilizacijo bank, a ta seznam ne daje pravih sklepov. Teh pomoči je bilo veliko, veliko je bank, ki jih danes ni. Na drugi strani, v ZDA, obstaja javnosti dostopen seznam propadlih bank.

In smo pri interpretacijah. Te smo v zadnjem obdobju, tudi na račun Slovenije, slišali zelo pogosto. Evropski bančni sistem se šele dobro krepi; številne banke po Evropi skušajo okrepiti svojo kapitalsko ustreznost. Nastajajoča bančna unija prinaša poostren nadzor, čeprav je hudičkov v podrobnosti še veliko. A počasi, počasi … Prepočasi? Odvisno, koga vprašate.

Pojavljanje Slovenije v teh zgodbah gre tako na račun preteklih nedejavnosti, neizpolnjenih obljub kot poskusov evropskih institucij, da preizkusijo nove modele in pristojnosti. Evropska centralna banka, Evropska komisija in Ljubljana se tako pogovarjajo o tem, kako in do kam za pridobitev prave ocene o luknji v slovenskem bančnem sistemu. Prav tako govorijo o tem, katera je prava, tržna, cena za slabe terjatve, čeprav je tržna vrednost nečesa, kar želite nujno prodati in kar se imenuje slaba terjatev, več kot očitna. Prenizka za zapolnitev malhe. Saj veste, odvisno od tega, koga vprašate.

Bo slovenska vlada potrebovala pomoč? Diego Valiante z bruseljskega Centra za evropske politične študije (CEPS) mi je na začetku tedna dejal, da odločitev za likvidacijo dveh sicer majhnih bank v Sloveniji državo "pripravlja na prošnjo za pomoč, če bo to potrebno". In dodal, da doslej ni bilo. Poleg tega nadzorovano likvidacijo razume kot morebitno podlago za pridobitev ugodnejšega svežnja ukrepov v zameno za finančno pomoč za sanacijo bank.

Po drugi strani Evropska komisija pozdravlja odločitev vlade, ki je nastala v sozvočju z Brusljem. Sporočilo za javnost o začasni odobritvi državne pomoči je Evropska komisija spisala le nekaj več kot deset minut po tistem, ko je vlada svojo odločitev objavila. To je pravzaprav tudi eden ključnih dokazov povezanosti evrosistema in ekonomske integracije, za katero smo se odločili. Slovenija bo, kot kaže, svež denar na trgih iskala pred koncem leta.

Odgovor na zgornje vprašanje o potrebi po pomoči? Saj ga poznate. Odvisno od tega, koga vprašate.