V enem od predelov Ljubljane mnogo preko svojih siceršnjih zmožnosti živi pripadnik manjšine, ki si je sredi starega socialističnega blokovskega naselja na črno zgradil vilo. Kljub prijavam ljudi iz soseske inšpekcija ni ukrepala. Davčna uprava ni izvedla nobenega natančnega pregleda papirjev podjetja, ki ga lastnik hiše ima. Skratka, lastnik, ki je nepričakovano obogatel, pa še v dobra trideseta ni zakorakal, je pravi "untouchable".

Res je, nikomur ni storil nič žalega, tu in tam on in ekipa povzročata hrup, sosedje se zaradi njegove prisotnosti počutijo celo varnejše, kajti vedo, da ima ekipo varnostnikov, ki ga iz bližnje okolice varuje. Taksiji se velikokra ustavijo pred hišo, v sosednjem bloku živijo fantje in dekleta, ki zagotovo ne študirajo, skratka vsakemu bebcu je jasno, za kaj gre. Tudi policiji. Vendar – zakaj bi policist, ki se komaj preživlja z vsemi nočnimi in celodnevnimi šihti, tvegal glavo zato, da bo človeka, ki denarja ni mogel pridobiti zakonito – sploh glede na način, kako in za kaj ga zapravlja -, spravil za zapahe, ko ga bo potem prvi sodnik oprostil – dokazi niso bili pridobljeni zakonito, pa pripadnik manjšine je in podobno. Ampak – če bi imeli Zakon o izvoru premoženja in Zakon o osebni odgovornosti javnih delavcev, bi zadevo veliko lažje uredili. Zveni laično? Morda, ampak prekleto logično.

Zakon o izvoru premoženja dovoljuje državi, da preveri, odkod nekomu denar. Če ima dokazila, da ga je zaslužil zakonito, v redu. V tem primeru upam, da ne bi preverjali tistih malih ljudi, ki tu in tam kaj zaslužijo na črno in si s tem denarjem na primer kupijo majhen avto ali adaptirajo staro stanovanje … Take, ki naenkrat kupijo avto, vreden vsaj 50.000 evrov, pa take, ki kupijo hišo, si zgradijo vilo, kupijo podjetje, ki je v stečaju, in podobne bi bilo treba dati pod lupo. V takih primerih ima država možnost takoj zaplombirati premoženje – ne glede na to, koliko hipotek je napisanih nanj – seveda pa ima človek v času sodnega postopka čas, da dokaže, da je premoženje pridobil zakonito.

Zakon o osebni odgovornosti javnih delavcev bi omogočil – pa čeprav mi je predsednik protikorupcijske komisije na enem od pogovorov z novinarji zatrdil, da je vse to zdaj po naši zakonodaji mogoče (zaboga, zakaj potem ne sprožijo ustreznih postopkov?!) – torej, zakon bi omogočil, da bi inšpektorja, ki v primeru črne gradnje ni takoj ukrepal, najprej takoj odpustili, potem pa pošteno kaznovali, finančno in s kazenskimi ukrepi. Toda zato bi moral hitro in učinkovito delovati sodni sistem, ki pa temelji na postopkovnem pravu, kar pošteno ovira vse postopke in je voda na mlin vsem tistim, ki so to državo ropali in jo (od tistega, kar je še ostalo) dobrih 20 let. O nujnih spremembah sodnega sistema predvsem mlajši pravni strokovnjaki že dolgo govorijo, govorijo o pomanjkljivostih na eni in prevelikih spuščanjih v podrobnosti ustave na drugi strani, zgodi pa se NIČ. Čisto nič. Državo še naprej ropajo in res je, potrebovali bomo pomoč, če ne bomo govorjenja v prazno, neukrepanja in ropanja ustavili.

Začne se pri osnovnih stvareh. V Ženevi parkiraš neprimerno – s kolegico se nama je to zgodilo včeraj. Policist naju je prijazno opozoril, da nisva prav parkirali, in rekel, da naj bova prihodnjič bolj pazljivi. Vendar: vsak večer krožijo po četrti, kjer preprodajajo drogo, in vsak večer nekaj novih dilerčkov spravijo za zapahe – če ne zaradi drugega, v poduk, kako je tam. Policist, ki sem ga zadnjič spoznala, ko sem se zvečer vračala domov, me je opozoril, naj ne grem v določeno ulico, saj bo čez nekaj minut tam racija. Ko sem ga srečala naslednji dan, sva se prijazno pozdravila in se nekaj časa pogovarjala. Navodila, ki jih imajo, so, da ukrepajo proti kriminalcem, malopridnežem, navadne smrtnike pa tudi če se ga napijejo in povzročajo hrup, če narobe parkirajo, v glavnem pustijo pri miru, razen ko gre za res velike ekscese.

Kljub temu boste mnogi rekli, da je Švica policijska država, ki ima mnogo nazadnjaških zakonov in podobno. Vse to lahko da drži, vendar je država, ki deluje, država, v kateri si kriminalci ne drznejo bahati ter se skrivajo, da jih ne bi odkrili. V Sloveniji, ja v tej rajski deželi pa so kriminalci carji. Svobodno se sprehajajo po ulicah, izzivajo davkoplačevalce, ki njim in njihovim otrokom zagotavljamo socialno, zdravstveno in kakšno drugo varstvo, skratka, vse je narobe obrnjeno. Menim, da bi vse vlade morale nehati govoriti o tem, kaj bodo storile, začeti morajo ukrepati. Urediti vse tako, da bo država delovala za tistega, ki dela pošteno in se drži zakonov, ne pa za tistega, ki počne vse drugo. Če ne, bomo kmalu vsi postali ekstremisti – tisti desni, ki jih je baje malo in tisti levi, ki jih je veliko. :)