Tudi argument, da denar, tudi če so banke prekapitalizirane, ni šel nikamor, saj so državne, me razjezi, ne potolaži. Zato namreč za višje posojilo, ki so ga morali vzeti, plačujemo višje obresti, denarja za življenje pa ni. Ne me prepričevati, da ni nič hudega, če smo nekaj sto milijonov več dali v banke. Sploh pa me bo razjezilo, če tega denarja od njih, preden jih prodamo, ne dobim nazaj.

Ker pa sem tudi novinarka, ne le davkoplačevalka, vem, da nič ni črno-belo. In zato povzemam dve plati te zgodbe. Prva govori o tem, kaj mi pripovedujejo heroji slovenske trojke, druga o tem, kaj mi pripovedujejo kritiki načina dokapitalizacije.

Bela plat: Spomenik slovenski trojki

Da smo morali plačati največjo ceno in banke dokapitalizirati po najstrožjih merilih, je glavni razlog v časovni stiski, v kateri smo se znašli. Namesto da bi banke dokapitalizirali že prej, smo čakali, dokler nismo postali tako ranljivi, da so se okoli nas lahko nabrali morski psi, ki so od nas terjali največ: vrednotenje po likvidacijski vrednosti, izbris lastnikov podrejenih instrumentov, oceno vrednosti oziroma kakovosti bančnih sredstev smo zaradi pomanjkanja lastnega znanja (Avstrijci so na primer te ocene delali sami) morali dati zunanjim revizorjem, za kar smo plačali skoraj 30 milijonov evrov, in to oceno smo morali brez dvoma upoštevati, četudi je bilo samo pri NLB-ju razlike med medletnim poročilom in skrbnim vrednotenjem za več kot milijardo evrov razlike.

Ugovora ni bilo, saj je bila državna pomoč dodeljena šest dni po tem, ko so bili znani rezultati obremenitvenih testov. V šestih dneh oporekati rezultatom vrednotenja res verjetno ni mogoče. Od trenutka, ko smo nakazali, da bomo potrebovali finančno pomoč, to je v januarju 2013, do trenutka, ko smo zapečatili ceno, po kateri so nam dovolili, da si jo damo, smo se bojevali kot levi, da bi bili pogoji manj strogi, a pri tem nismo uspeli, tudi zaradi tega, ker je bila naša verodostojnost v tistem trenutku na dnu in nismo imeli kaj dosti prostora za prepričevanje, da so naša tolmačenja naše ustave ali našega premoženja bolj točne od bruseljskih.

Naša trojka Jazbec, Bratušek in Čufer so opravili veliko delo tako dobro, da si zaslužijo spomenike, ne pa kriminalizacije, je predvčerajšnjim povzel besede svojega visokega bruseljskega funkcionarja finančni minister Dušan Mramor.

Črna plat: Prevara
Banka Slovenije je skupaj s finančnim ministrstvom metodologijo, po kateri so nam določili višino bančne luknje, tako dolgo preobračala, dokler niso prišli do tako velikega primanjkljaja, kot ga je hotel Bruselj in ki je med drugim omogočil, da so lahko posegli tudi po izbrisu lastnikov podrejenih obveznic za 600 milijonov evrov. S tem je bil uresničen cilj, da banke, ki jih bomo potem prodajali, napolnimo z davkoplačevalskim denarjem, kolikor je le mogoče.

V dokaz je po mnenju podrejenih razlaščencev korespondenca državnega sekretarja Mitje Mavka z bruseljskim uradnikom, kjer je razvidno, da je Mavko privolil v izbris podrejencev (in s tem na dovolj veliko luknjo) daleč, tri mesece, preden je bilo znano, kako velika bančna luknja sploh je. Torej so se dogovorili, kako veliko luknjo je treba izračunati, in temu prilagodili pogajanja. Tako teorijo bi najbolj ovrglo razkritje, kako so se o metodologiji dogovarjali od avgusta do oktobra 2013, kako so jo spreminjali. A Banka Slovenije tega noče razkriti, in čeprav guverner Jazbec zatrjuje, da je vsa metodologija znana in objavljena na spletnih straneh, pa predsednik združenja bank in nekdanji guverner France Arhar dvomi o verodostojnosti izračuna višine bančne luknje, metodologija pa ni znana niti drugemu nekdanjemu guvernerju Mitji Gaspariju.

Bistveno: objavljena je metodologija za obremenitvene teste 2014, ne pa tista ključna: to pa je, kako so določili vrednotenje premoženja bank leta 2013, na podlagi katerih so določili višino bančne luknje.

»Celotna ta zgodba je pomembna zato, da se ve, ali je bila kapitalska luknja, ki je bila izračunana 2013, prevelika ali premajhna, kajti na podlagi tega se je slovenska država zadolžila v tujini, in to po relativno visoki obrestni meri. In to pomeni, da bomo še naslednjih deset let plačevali visoke obresti na to in zaradi tega bo treba zmanjšati določene druge javne izdatke, ki bi bili potrebni. Zato je pomembno, kakšne so bile ocene, narejene glede kakovosti bančnih sredstev,« pravi dr. Jože P. Damijan, ki seveda zna brati te podatke in bi si želel razjasniti, ali je izračun bančne luknje verodostojen, a jih ne more, ker jih banke ne objavijo.

Kaj od vsega, ki nakazuje na čuden potek ocenjevanja vrednosti, torej drži? Imajo mnogi prebujno domišljijo ali pa so v teh zgodbi skrivajo elementi, vredni Igre prestolov?

Do kakšnega odgovora več, pričakujemo, bomo prišli v nocojšnji Tarči: prvič pred javnostjo nekdanji državni sekretar na finančnem ministrstvu, danes bančnik v EBRD-ju v Londonu Mitja Mavko in Tadej Kotnik, razlaščenec, ki je celotno zgodbo obelodanil v sedanjih razsežnostih. Janko Medja, predsednik uprave NLB-ja, ki bo pojasnil, kako je mogoča več kot milijardna razlika med njegovim medletnim izkazom rezultatov in stresnim testom, viceguvernerka Banke Slovenija Stanislava Zadravec Caprirolo, tedanja predsednica vlade Alenka Bratušek, odvetnik podrejencev Miha Kunič ter še dva razlaščena imetnika obveznic Alenka Žnidaršič Kranjc in Jožko Peterlin, ki navedbam trojke v marsičem ne verjameta.