Iz tega sledi: populizem je, ko ljudstvo ali njegov del ne voli po željah evropskih elit. In ker se bližajo evrovolitve, je imela ga. Merkel v evroparlamentu hud protipopulističen govor, ki je navdušil celo naše leve komentatorje: "Naša skupna prihodnost sta strpnost in solidarnost. Nacionalizem in egoizem v Evropi nikoli več ne smeta imeti možnosti."

Krasno, a to je gospa rekla šele po tem, ko je zloglasna trojka z njeno podporo nesolidarno in nestrpno sesula Grčijo in so države evra, vključno s Slovenijo, rešile nemške (in francoske) nacionalno egoistične banke. O reformi evropskega neoliberalizma in evra pa nič.
No, mi smo volitve že imeli, dobili nekakšno sredinsko vlado s podporo populistične Levice in glej: javno mnenje ljudstva, vox populi, ji je po eni anketi dalo najvišjo oceno v zadnjih desetih letih!

Pa ni bilo treba veliko: dogovor z javnimi sindikati, obljuba minidviga minimalne plače, upokojencem nekaj milijonov več, a manj, kot smo takoj izgubili s podcenjeno prodajo NLB-ja. Bančno-državno-holdinška elita se ob tej kravji kupčiji seveda ni hotela odreči obscenemu slavju. In je premier še ukrotil populistične apetite znotraj koalicije, pa imamo proračun, zmerno ljudski in za zdaj fiskalno vzdržen; če pa ne bo, je tu izgovor, da Bruselj ne dovoli.

A tudi ta ni več, kar je bil. Z Italijo ne more pometati, kot je z Grčijo ali Slovenijo. Strah starih sil pred populizmom ali natančneje strašenje z njim in tudi pri nas izenačevanje desnega in levega je le sredstvo za ohranjanje statusa quo.

Za nas pa je tudi ta bav, bav odveč. Za dober populizem je pač potrebno ljudstvo.