No, vsak torek ob 20. uri imajo na švicarski francoski televiziji potrošniško oddajo. Na France 2 vsak teden potrošniškim temam posvetijo vsaj en dokumentarec, v jutranjem programu imajo redno potrošniško rubriko, pri nas pa je očitno vse tako dobro, da javna televizija oddajo, ki je imela gledalce in je v veliki meri opravljala službo zagovornika pravic potrošnikov - še posebej po ukinitvi Urada za varstvo potrošnikov, ko brezplačnega svetovanja po izteku licence PIP-u, ki je za Urad opravljal svetovanje, ni bilo več. Ekipa oddaje je brezplačno svetovala in reševala težave in velikokrat številne vnaprej opozorila na pasti različnih aparatov, zvarkov, pa tudi ponudb, pogodb in drugih marketinških prijemov, katerih namen je potrošnika prinesti okoli.

V predvčerajšnji oddaji na RTS-u so govorili o dobri praksi v Ženevi, mestu, ki je bogato, kjer si lahko povprečen meščan privošči mnogo več kot kjer koli drugje, pa vendar: ugotovili so, da aparati, ki jih uporabljamo vsak dan, trajajo mnogo manj, kot so trajali nekoč, in se odločili, da bodo nekaj storili. Odprli so popravljalnico takih aparatov in ne mislite, da tistih, ki aparat prinesejo popravit, ni ogromno - velikokrat predvsem zato, ker jim je žal nekaj vreči proč, ker je bilo v neki izdelek pač vloženo mnogo dela in ker je to, da čim manj trošiš v take namene, postalo zelo pomembno. Po prispevku so razmišljali o pobudi, ki jo je dal eden izmed sogovornikov, da bi namreč morali z zakonom uvesti to, da bi na izdelku pisalo, kolikšen je njegov rok trajanja. Tako bi na primer za pralni stroj, za katerega proizvajalec jamči, da bo ob pravilni uporabi trajal vsaj 30 let, lahko računali več, imeti pa bi seveda morali garancije za njegovo trajanje. Razmišljali so, da bi jih natančno testirali in jih razvrstili v skupine glede na rok trajanja.

Tako razmišljanje je tukaj zelo pogosto. Stanovanja, v katerih ljudje živijo, imajo stare, a kakovostne gospodinjske aparate, najbolj pa me navdušujejo pralni stroji, ki so skupni in jih imamo v kleti. Peremo po urniku in glede na to, da so stroji v kleti, ni ropotanja ponoči in izpiranja ob najbolj nemogočih urah, ko morata vladati tišina in mir.

Discipliniraš se in pereš po urniku, če pa je kakšna posebnost, prosiš soseda za termin. Tukaj je hrana draga, sama pravim, da svinjsko draga, vendar je treba povedati, da gre za v glavnem hrano lokalne pridelave, ki je okusna. Kakovost je tukaj na prvem mestu in priznam, da kitajskega česna ali holandskega paradižnika še nisem zasledila. Na vsakem izdelku jasno piše, od kod je in drobnega tiska je zelo malo. Čeprav je tako, se RTS-u, njihovi televiziji, zdi pomembno, da je vsak mesec tudi oddaja o hrani. Tako so v avgustu govorili o mesu, ki ga transportirajo in o nehumanem ravnanju z živalmi. Opozorili so, da je žival z bližnje farme imela boljše življenje kot tista, ki so jo prevažali naokoli in pitali z bog si ga vedi kakšno hrano. Preverjanja kakovosti hrane so tukaj izjemno pomembna in gledalci dobre oddaje nagradijo z dobro gledanostjo - mimogrede, modri šefi so oddajo dali v t. i. termin prime time - podobno, kot so Hrvati imeli Potrošaćki kod v elitnem terminu.

Pri nas elitnega termina ni, ni pa, kot je slišati (in samo upam, da ni res tako), tudi več popoldanskega, žal. V oddaji Dobro jutro bodo ostali pogovori na temo, raziskovanja in reševanja težav pa, kot je videti, ne bo več – ali pa se morda motim?! V Dobri uri bodo verjetno spet pogovori na potrošniške teme, medtem ko naj bi bile konkretne rešitve stvar preteklosti.

Upam, da to ne drži in da tudi na naši televiziji vemo, da je javna služba tista, ki jo slednja mora opravljati. Skrb za potrošnika, gledalca, ki ima potrošniške težave, bi morala biti ena izmed primarnih nalog naše televizije. Številnih več ne zanima, o čem so govorili v parlamentu, še kako pa jih zanima, kaj dajejo na krožnik in kako to vpliva na njihovo zdravje. Ko se bo začela kurilna sezona, bo gotovo spet veliko vprašanj, povezanih s slavnimi merilniki in delilniki, v času krize pa bi informacije o tem, kako dobro gospodariti, kako varčevati, našim gledalcem - potrošnikom - še kako koristile. Nihče več ne raziskuje, kako na naše telo delujejo vsi wi-fi-ji, pa mobilne mreže, pa vsakršne frekvence varčnih žarnic in aparatov v stanju mirovanja.

Vse premalo govorimo, kako je vse predrago in kako služijo v glavnem trgovci, medtem ko proizvajalci životarijo. Vsak teden je redno treba govoriti o tem, poleg 20-minutne oddaje bi morali vsak teden imeti dokumentarni potrošniški film, pa pogovor o tako fiktivnih zadevah, kot je cena avtocestne vinjete. V Švici stane letna vinjeta 33 evrov (40 CHF), pri nas pa, ja, podražili jo bodo. Poglejte na zemljevid, koliko kilometrov avtocest ima Švica in koliko Slovenija. So naše avtoceste zlate, da so tako drage?

Samo upam, da bodo potrošniške teme našle svoj prostor in da za oddajo Posebna ponudba ne bo ostala samo FB-skupina, ki jo entuziastična ekipa potrošniške oddaje še vedno vzdržuje. Dobrih 1.300 članov šteje, kar ni malo za slovenske razmere.

Iz mesta, kjer stane kepica sladoleda 4,20 franka, okoli 3,40 evra,