France Balantič se le z 90 pesnitvami, ki jih je napisal v dobrih treh letih, uvršča v vrh evropske književnosti druge polovice dvajsetega stoletja. Kot realist religiozne tematike, simbolist umetniškega izraza in romantik čutne zaznave je kljub prepovedi vedno vznemirjal slovenske intelektualce in še vedno s svojo poezijo ne da miru. Zaradi dognane lirične stvaritve se o njem ne da molčati!
Kdo je bil France Balantič, lahko odkrijemo le prek njegove poezije. Po naravi tih in zadržan, nadarjen, preprost in krhkega zdravja. Gotovo so nanj vplivale težke eksistencialne osebne in družbene razmere, a vendarle je njegova visoka osebna zrelost zavita v skrivnost. Zelo kritičen je bil do sebe. To pokaže z izborom pesmi za prvo zbirko, ki jo je dr. Tine Debeljak objavil šele po njegovi smrti leta 1944. Ob tem pa zapisal: "Pesnik France Balantič je bil pesnik po milosti božji, kakor se jih je malo rodilo med nami. Šele požar v Grahovem ga je odkril javnosti, kakor da se je v ognju prekalil in izletel iz njega - novi "ptič Freniks" - v nesmrtnosti slovenskega parnasa mlad, še ne dvaindvajset let ... Njegovo ostalino smo prevzeli in smo jo dolžni čuvati bodočnosti. Zato čutimo dolžnost čim prej razglasiti Balantičevo pravo ceno in vrednoto, ne samo z literarnim večerom, ki ga pripravljamo, temveč tudi z izdajo njegovega pesniškega dela, ki je visoko in kvalitetno in ki zasluži izdajo, kakor jo imata Kette in Kosovel." Muževna sem steblika je naslov prve zbirke, kakor ga je pesnik sam zapisal. Dr. Debeljak jih je z redakcijskimi opombami naslovil V ognju groze plapolam. Vredno jih je prebrati!
Na Balantiča sta gotovo vplivala Marijan Tršar in predvsem France Kremžar, ki mu je omogočil bivanje v italijanski coni v Ljubljani, pa preskrbel potrebna zdravila v bolezni in obleko. Njemu je bil večni dolžnik in sledil mu je v Pudob, Grahovo ... Nepozabni pa so ostali njihovi skupni dnevi na Veliki Planini, kje je Balantič še kot dijak spesnil Sonet, a Almanahi žal niso bili nikoli izdani.
Balantič se je zgledoval po Župančiču, Gradniku, Vodniku, Kosovelu, Klopčiču, Vodušku, Kocbeku, Udoviču in tudi po evropskih klasikih, kot sta Baudelaire in Rimbaud. O teh jim je na klasični gimnaziji v Ljubljani veliko govoril profesor dr. Tomšič. Balantič pa je napisal tudi prav za domačo nalogo pri slovenščini prve tri sonete.
Njegove pesmi odkrijejo človeku prelepo naravo, domači svet, kjer svobodno leta kot metulj. Govori o domovini, Bogu, o svoji socialni proletarski prizadetosti, tegobah vojne vihre. Predvsem pa je osrednja tema skozi vsa tri leta njegovega ustvarjanja ljubezen, temelj človekovega življenja. Mlad pesnik nas preseneča vedno znova z vizijo svoje zgodnje smrti.
Vse, kar je doživljal, nam odkriva v svoji vrhunski, dognani, izjemni in enkratni poeziji. Poet ognja, pepela in smrti, kakor ga imenujejo, je eden naših redkih klasikov, čigar delo je doživelo ponatis, kot Prešernovo, Kosovelovo, Kersnikovo. "Govoriti hočem sebi, novim dnevom! Že moja pesem v plamen se spreminja!" pravi nenavadno privlačen in za vsak naš čas vznemirljiv pesnik.