Nedavne regionalne volitve v Franciji so bile nov preizkus dometa desničarske Nacionalne fronte, ki tudi tokrat ni razočarala. A tudi presenetila ne. Njen vpliv na lokalni ravni se krepi, saj je krepko izboljšala svoj politični odtis v departmajskih svetih, a vodenje katerega izmed teh še ne bo doživela. Prekletstvo drugega kroga francoskih volitev nedvomno. Čas in kraj, ko se zmerne sile bolj kot ne poenotijo pri zavrnitvi skrajnosti. Tokrat ni bilo nič drugače - verjetno se Marine Le Pen sprašuje predvsem, kaj storiti, da se tovrstna zavračanja končajo pred drugim krogom predsedniških volitev čez dve leti. Seveda, če bo sama v drugem krogu, kar pa se trenutno zdi zelo verjetno.

Slab izkupiček drugih krogov volitev za Nacionalno fronto so stalnica. Pred Marine Le Pen je njen oče Jean-Marie Le Pen leta 2002 presenetil z uvrstitvijo v drugi krog predsedniških volitev. Takrat je izrazito izenačen boj prvega kroga dobil Jacques Chirac pred Le Penom in kandidatom socialistov Lionelom Jospinom. Morda vredno primerjave, tudi Marine Le Pen je v prvem krogu volitev leta 2012 dobila podoben odstotek glasov kot njen oče desetletje predtem (MLP 17,90 odstotka, JMLP 16,86 odstotka). Razlika med Chiracom in Le Penom je bila v prvem krogu sicer manj kot milijon glasov volivcev. V drugem krogu je Le Pen pridobil nekaj manj kot milijon glasov, Chirac je svojemu izkupičku iz prvega kroga dodal dvajset milijonov volivcev.

Stranka sicer v zadnjem obdobju, ko jo vodi Marine Le Pen, krmari vse bolj proti sredini, težavne, sporne, desničarske retorične obrate svojega očeta mehča z nasmehom in siceršnjo usmeritvijo proti Bruslju ter proti najbolj uveljavljenima, najmočnejšima strankama v državi - proti vladajočim socialistom in na zadnjih volitvah zmagovitemu UMP-ju Nicolasa Sarkozyja.

Le Pen, ki v zadnjih letih sedi v poslanskih klopeh Evropskega parlamenta, je s svojimi stališči za marsikoga že tako zastarel, da se številni na glas sprašujejo, ali bi bil izkupiček stranke nemara celo boljši, če bi se hči zahvalila svojemu očetu za ustanovitev stranke in ga pospremila v politični pokoj. Kaj lahko stori Marine Le Pen čez dve leti, je nemogoče napovedati. A nekaj je povsem jasno. Njena podpora raste, prav tako pa se kaže njena nemoč, da bi poleg retoričnega vpliva prevzela tudi politični, uradni vpliv na francosko ali evropsko politiko. Njena zmaga na lanskih volitvah v Evropski parlament v Franciji je bila odmevna. Njen vpliv na odločitve ali razpravo v EP-ju pa zanemarljiv, tudi zato, ker ji ni uspelo sestaviti dovolj široke koalicije za vzpostavitev politične skupine.

Le Penova niza zmage, a njene zmage so bile doslej obsojene na poraz. Njena desna (ali pa leva, navsezadnje ponuja nekakšno fuzijo pristopov, ki pomenijo odmik le od sredine, najdete pa jih tako na desni kot na levi) je za zdaj le preveč na skrajnem polu, da bi bila zanimiva za očitno večinoma sredinsko volilno bazo v Franciji.

Nicolas Sarkozy je v teh razmerah prvi favorit za zmago. Preobrat v desno se je po njegovih besedah začel. Šlo je za prvi volilni preizkus po lanskem prevzemu stranke. Pri tem je sicer še vprašljivo, kako dolgo lahko stranka živi od zamenjave vodstva, od nekakšne "šokterapije", o kateri denimo radi govorijo ali pišejo kolegi športnih uredništev, kadar katera izmed športnih ekip zamenja trenerja. Navsezadnje je Sarkozy podobno kot Marine Le Pen politična osebnost, ki močno razdvaja javnost. "Ali ga imate radi ali pa ga sovražite," so v Parizu govorili pred volitvami predsednika države pred skoraj tremi leti. Takrat je, kot vemo, zmagal Francois Hollande.

Sarkozy, ki je verjetno razumel marsikateri nauk tistega obdobja, je tokrat močnejši za en poraz in očitno "nezamenljiv" v stranki, ki brez njega nekako ni zmogla najti svoje nove politične ikone. To pa ne pomeni, da je pot nazaj v predsedniško palačo lahka. Še zdaleč ne. Pred Sarkozyjem sta še dve leti notranjih in nato še zunajstrankarskih političnih obračunov. Med temi so še najnevarnejše sence preteklosti, denimo preiskava o financiranju njegove volilne kampanje leta 2012. Vprašanje seveda je, ali se bo iz te in drugih preiskav, ki so v "zraku", izcimilo kaj resnega. Doslej se ni, je pa nagnjenost k škandalom Sarkozyja verjetno tudi pred tremi leti stala kakšen milijon glasov. Sarkozy se je prepričljivo vrnil na francosko politično prizorišče, s katerega sicer nikoli ni zares odšel. A to je zgolj začetek. Štejejo predvsem ene volitve. Drugi krog.