Ali je bil Prešeren navezan na krščanstvo in zvest katolištvu ali svobodomislec, kar je bilo značilno za romantike 19. stoletja? Kaj pravite? Oton Zupančič je dejal, da je Prešeren ognjišče našega duhovnega življenja. Utemeljitelj prešernoslovja, dr. France Kidrič, je ugotovil, da je versko izrazoslovje v Prešernovih pesmih pogostejše kot pri katerem koli drugem umetniku. Pisatelj, gledališki ustvarjalec, lektor prof. Mirko Mahnič je Prešernove poezije poimenoval mali katekizem. Komparativist dr. Janko Kos pa je svoja znanstvena spoznanja o Prešernu in njegovih pesnitvah strnil v knjigo z naslovom Prešeren in krščanstvo.

V Mahničevi knjižici Prešernova vera in v spoznanjih dr. Kosa preberemo veliko zanimivega. Tudi, da je babica literarnega zgodovinarja dr. Bratka Krefta nosila k maši Prešernove Poezije in vnuku pojasnila, da so, tako kot molitvenik, sveta knjiga. Hčerka Ernestina pa je o svojem očetu Prešernu dejala, da je bil njen oče dober kristjan. "Mogoče celo boljši, kakor marsikdo drug. Seveda pa ni bil bogomilec. Bil je pesnik, katerega srce je bilo od Boga. Greh je bil zanj prevara tistega, ki nam zaupa."

Prešeren je bil gotovo svojstven v svoji vernosti, čeprav je živel in pisal v obdobju strogega janzenizma. V svojem življenju, še zlasti, ko je bil v zvezi z Ano Jelovškovo, pa je ostro kritiziral Katoliško cerkev.

Toda v svojih pesnitvah je zelo pogosto uporabljal svetopisemske motive, bil zvest teološkemu nauku in judovsko-krščanski tradiciji. Nenaklonjen je bil le farizejski duhovščini. Vemo pa, da se je družil s škofom Antonom Martinom Slomškom, šel z njim v gledališče. Imel je stike z mnogo duhovniki, saj jih je imel tudi v sorodstvu, strice in brata. Vipavski župnik in vinar, Matija Vrtovec, ga je navdušil, da je napisal hvalnico trti, pesnitev Zdravljico, ki je danes naša himna. Ljubezen je bila zanj vedno nekaj povzdignjenega, ki se v polnosti uresniči v zakonski zvezi. Občudoval je lepoto Šmarnogorske Marije in jo poimenoval "moja teta". Najvišjo vrednoto pa je zapisal v središče svoje poezije, to je sreča, ki je človekov cilj.

V zadnjih letih življenja je pogosto prebiral latinsko Sveto pismo, predvsem Staro zavezo. Na nočni omarici je imel v nemščini knjižico Tomaža Kempčana. Župnik pa mu je podelil na njegovo željo bolniško maziljenje. Bog je bil zanj Bog ljubezni, ki ga prosi za odrešenje človeka. Več kot 70-krat ga omenja v svojih pesnitvah.

Vrh razumevanje pravega in nepravega krščanstva pa nam Prešeren odkriva v epsko-lirski pesnitvi Krst pri Savici. Napisal ga je ob zaključku prvega dela svojega zrelega obdobja. Ta slovenski ep, ki prikaže pokristjanjevanje Karantancev v 8. stoletju, vsebuje največ svetopisemskih motivov. Prek Bogomile pa nam Prešeren izpove svojo vero: "De pravi Bog se kliče Bog ljubezni, de ljubi vse ljudi, svoje otroke ... De ustvaril je ljudi vse za nebesa."

Prešeren je želel prek pesnitev janzenističnemu krščanstvu vdihniti Kristusovega duha, ga vrniti k izvirom evangelija, k svobodi, ki jo daje Bog. Sam pa je bil, kakor ga označuje prof. Mahnič razpet med vero in nevero, dvomljivec, in v tem je njegova prava vera - za vero se bojuje.

Naj bo Prešernov dan praznik naše človeškosti, domoljubja in prepričanja, praznik naše kulture, ko bomo za svojo dušo obiskali muzej ali si ogledali predstavo!