Cenejša plin in elektrika za gospodinjstva sta dva mali zmagi pri podiranju dogovorne ekonomije, ki že leta obvladuje in hromi državo. Kaj pomeni kartelni dogovori, so Sloveniji dokazali gradbinci. Časnik Finance je leta 2010, ko so bili posli praktično končani, razkril tako imenovani Zemonski sporazum. Vsi javni razpisi, ponudbe in revizije so bile le patetične kulise, saj je Ivan Zidar sedem milijard evrov vreden kolač že vnaprej razdelil. Šušljanje o tem s(m)o že pred tem slišali prav vsi, razen tistih, ki bi se Zemonskega klana morali lotiti. Nikogar niso motile diskete s ponudbami, ki so čudežno spreminjale barve in vsebino, ali vprašljiv obseg poslov. To so bila področja, kamor “v nacionalnem interesu” nikoli nismo spustili tujcev, ki bi ob impotenci domačih nadzornikov morda edini dosegli nižanje cen na konkurenčno raven.

Vožnja z lučmi je preglasila avtocestno krajo

"Ko so na primer pokradli največ denarja za avtoceste, je slovensko ljudstvo razpravljalo o tem, ali je dobro imeti prižgane lučke na avtomobilih. Podrobno so računali, koliko bo to višalo porabo,” je nedavno spomnil pisatelj in miselni prebuditelj Miha Mazzini v intervjuju za Sobotno prilogo Dela. Gradbeni kartel je lahko padel šele takrat, ko se je politika odločila obračunati s tajkuni. Prav sojenje v primeru Čista lopata, kjer so dejansko preganjali korupcijo, je potrdilo še veliko hujši trend dogovorov, ki je dušil Slovenijo in na koncu tudi zadušil slovensko gradbeništvo.

Odločbe o kartelu na papirju, ki ga je dobavil kartel
Cinično je, da so policijski zapisniki, tožilske obtožnice in sodbe, ki preganjajo monopol in korupcijo, nastajale prav na papirju, nad nakupom katerega visijo obtožbe monopola in korupcije. Dogovarjanje se preganja šele takrat, ko politiki (kot v primeru gradbenikov) bolj godi padec kot obstoj kartelov. Ne pa, denimo, zato, ker takšno ravnanje ni pošteno. V času, ko Nobelovo nagrado za ekonomije prejme Jean Tirole, borec proti svetovnim monopolom, kot je podjetje Google, pri nas monopoli in karteli vrtijo vsak korak našega življenja.

Nadzorniki konkurence alibi za pokritje okoriščanj
"Najbolj zlobno povedano je obstajal Urad za varstvo konkurence samo zato, da je dajal Sloveniji alibi in bil slamnati urad za pravno pokritje vseh kartelnih povezovanj in monopolnih okoriščanj," je dejal Rado Pezdir leta 2010, ko je podrl monopol elektrodistributerjev. Odmevni primer, ki se ga Slovenec zaradi toplega občutka v denarnici najbolj spomni. Elektro Maribor, Elektro Primorska, Elektro Gorenjska, Elektro Ljubljana, in Elektro Celje so s 1. januarjem 2008 hkrati za šest odstotkov dvignili cene električne energije. Da je šlo za usklajeno delovanje, torej dogovor med petimi distributerji, je avgusta istega leta ugotovil tudi Urad za varstvo konkurence, njegove ugotovitve pa je junija 2009 potrdilo tudi vrhovno sodišče. Po ocenah društva, ki ga je tedaj vodil Pezdir, naj bi bili uporabniki oškodovani za okoli 15,66 milijona evrov, preplačani zneski pa naj bi se gibali v razponu od 30 do 300 evrov. Šele po vloženih tožbah so ga vrnili.

Država namesto trga nadzoruje nadzornike
Boj proti globalnemu monopolu je postal po podelitvi Nobelove nagrade za ekonomijo Jeanu Tirolu globalna tema. Ekonomist Tirole je izračunal in opozoril, kaj pomenijo globalni monopol v informatiki, bančnih transakcijah ali telekomunikaciji. Pri nas smo v fazi, ko ne znamo reči niti monopolu za dobavo sponk javni upravi. Naša država sicer gotovo ni edina, ki jo obvladuje dogovorna ekonomija. Je pa po ugotovitvah Evropske komisije tista, ki se raje loti nadzornikov kot nadzora. “Čezmeren nadzor nad izdatki agencije in nenehne upravne preiskave dejavnosti agencije, vključno s končnimi odločitvami, ki jih je potrdilo sodišče, vplivajo na njeno neodvisnost in tekoče poslovanje,” so v oceno nacionalnega reformnega programa Slovenije zapisali v Bruslju.

V Nemčiji padli monopoli klobas, kruha in čokoladic
Če so vlade agenciji za varstvo konkurence zadnje dve leti predvsem rezale stroške, je v Nemčiji tačas tamkajšnji varuh konkurence Kartellamt kaznoval dogovarjanje cen kruha (22 podjetij, 65 milijonov evrov kazni), sladkorja (3 podjetja, 280 milijonov evrov kazni) in mini čokoladic (več postopkov, skupaj 60 milijonov evrov kazni). Letošnje poletje je proizvajalcem klobas sezono piknikov pokvarila 338 milijonska kazen zaradi usklajenih podražitev. V večini primerov se je del prijavljenih pokesal in v zameno za nižjo kazen pomagal pri preiskavi. Brez dvoma zato, ker se splača.

Če so kazni izrečene, jih ni kje vzeti

Postopek ugotavljanje konkurence je pri nas (ne)načrtno dolgotrajen in zapleten. Stranke imajo dolgotrajne možnosti zavlačevanje in pritoževanja. V primeru gradbenikov in večine žičničarjev je to tudi v resnici pomenilo, da so podjetja propadla pred samim izrekom kazni. Čeprav je na poziv politike padla gradbena trdnjava, so varuhi konkurence daleč zadnji v vrsti, ki bi lahko kaj izterjali od SCT-ja ali Kanina. V primeru drugih, ki jim grozi ali jim je že bila izrečena kazen, je zaradi lastniških spletk pričakovati podobno. Če sklepamo na primeru v Nemčiji izrečenih glob, imajo v tujini celo največje korporacije premalo časa in preveč morale, da bi ravnale tako.