Lahko smo zadovoljni, dva naša rojaka sta uspela, tretji se je častno boril. Zadnje tedne pa so v središču vsaj enega dela športne javnosti dejavnosti potencialnih kandidatov za predsednika Nogometne zveze Slovenije. Pred nekaj tedni vrsta resnih in manj resnih kandidatov, zadnje dni pa se je ta krog bistveno zaprl. Očitno bodo, če seveda ne bo res velikega presenečenja, 15. decembra izbirali med Radenkom Mijatovićem in Matjažem Nemcem.

Vsekakor bi morali biti nekateri malce, popravljam, zelo zaskrbljeni, kaj je ob odločitvi, da ne bo kandidiral, povedal in zapisal Ivan Simič. Jaz sem. Ne samo zaskrbljen, razočaran, po svoje celo žalosten, kajti preprosto ne morem razumeti, če je seveda vse povedano res, da se to dogaja pri izbiri predsednika nogometne, poudarjam, nogometne zveze. Ne gre za predsednika ZDA, tudi ne gre za predsednika Uefe, ki imata res velik vpliv in realno veliko moč odločanja.

Tudi najmanjši pritisk na tiste, ki imajo pravico glasovanja, je absolutno nesprejemljiv, kaj šele kakršne koli grožnje. Tiste, ki so to počeli, bi morali preganjati, v korist nogometa in športa nasploh, kriminalisti. Ne vem, morda se bodo lotili tudi te zapletene naloge?

Tudi poslovnež Izet Rastoder je v zadnjem hipu odstopil od vložitve kandidature in poudaril, da je nesmiselno kandirati, če so izidi volitev znani (beri: dogovorjeni) vnaprej. Dodal je, da bi bilo najbrž koristno za klube in MNZ-je (Medobčinske nogometne zveze), če bi bodoči predsednik vsaj malce upošteval tudi njegove ideje v programu, predvsem v tistem delu, kjer piše o denarnih vložkih predsednika osebno in novih pokroviteljev. Še kako se zaveda, da denar ni vse, je pa tudi nekaj, kar v tem trenutku potrebuje slovenski nogomet.

Ostal je torej samo še Matjaž Nemec, ki je bil doslej javno v nogometnih krogih manj ali skoraj nič prisoten. Ker je že nekaj časa v politiki, ga očitno vse to, vsaj tak je moj vtis, kar se dogaja v predvolilni nogometni Sloveniji, ne zanima preveč.

Nekaj sem zapisal o meni znanih programih kandidatov. Ob natančnem prebiranju je mogoče na kratko povzeti, kaj kdo ponuja. Mijatović, ki je očitno pozabil izbrisati nekatere oznake na koncu strani, je za nadaljevanje prizadevanj iz prejšnjega mandata Čeferina, Simič je stavil na nov volilni sistem predsednika NZS-ja in večjo vlogo nogometašev pri vodenju zveze in pomoč klubom, Rastoderjev program ponuja podobno kot Simičev, vendar je "obogaten" z denarnimi vložki v klube. In MNZ-je. Nemec ponuja marsikaj znanega, velja pa opozoriti, da ni pozabil na spremembe v zakonodaji, ki bi morala biti prijaznejša do športa in tudi do nogometa.

O kakovosti programov kandidatov bodo jasno na koncu sodili delegati, ki imajo pravico glasovanja, in nobenega dvoma ni, da novega predsednika čaka zahtevno obdobje. Predvsem bo treba poskrbeti, da manjši klubi ne bodo umirali, da bo kakovost nastopov v 1. in 2. ligi zanimiva za gledalce, da bo napredovala stroka, in posledično za pokrovitelje in medije. In jasno, da bo reprezentanca po letu 2010 spet na velikem turnirju. Trd oreh, ki ga bo treba streti, je zagotovo denar. Treba bo odplačati posojila za vsekakor veliko pridobitev na Brdu, pa tudi tekoči stroški so kar zahtevna naloga.

Ja, nalog, zahtevnih nalog je res veliko in nehote se sprašujem, kaj je na koncu tisto, kar je tako privlačno pri opravljanju funkcije predsednika Nogometne zveze Slovenije? Morebitna denarna korist je v primeru predsednika NZS velika zabloda. Preprosto je ni. Predsedniška funkcija na NZS, kolikor vem, je amaterska funkcija, ki v glavnem prinaša veliko obveznosti in prav malo koristi. No, zagotovo ne smem zanemariti medijske prisotnosti, letno nekaj potovanj v tujino z reprezentanco in na sestanke Uefe in Fife.

Priznam. Bolj kot iščem odgovore »ZA«, bolj so v ospredju naloge in obveznosti. Ali pa sem morda kljub letom in izkušnjam naiven, prezelen, da bi spoznal in poznal pravo ozadje. Res ne vem. Vsekakor želim veliko uspeha novemu predsedniku in njegovi ekipi!