Mnogo kje so na oblasti ali imajo v lasti življenjsko pomembne reči osebe, ki niso varuhi stavb svobode, blaginje in pravice, marveč jih obseda sadistični užitek moči nad ljudmi in vedno več bogastva, ki ga nočejo deliti z drugimi ter jih gonijo v nesrečo. Do teh užitkov se prihaja s kako od oblik nasilja, s prevaro, krajo, z lažjo, z nečim, kar to omogoča.

To pa ni nič lažjega: samo biti hudoben, torej nekdo, ki mu ni težko ljudem škodovati. Ki ima pamet, sposobno mobilizirati mračne naravne nagone. Ker človek, ki je dober, se tega ne gre. Svetu vladaš z realno močjo, ne z lepo dušo. Oblast je v temelju najprej fizična. Moč imaš, če so drugi od tebe odvisni. Stvari grejo naprej, če je etika podrejena ali je sploh ni. Toda na koncu je vse to nič. Tu ni faustovskega "trenutek postoj, kako si lep". Materialna moč je v sebi trhel užitek.

Resnična zadovoljitev ni v s smrtjo cepljeni realnosti. A tudi je: že tu na tem svetu živi, kar ga presega. Že tu je z nami nekaj, kar ima stik z Drugačnim. Že tu ta nič premaga neki drugi svet, ki se kaže v božiču, ko se človek rodi v končnost za deležnost na neskončnem Absoluta.