Govorili bomo o stavki mariborskih kardiologov, ki so pred meseci imeli v rokah tudi pisca pričujočega teksta. Tokratno razmišljanje torej vsebuje neovrgljiv novinarski dokaz, ki je dejstvo, da lahko pišoči sploh še razmišlja. Tako je to preprosto.

Zaplet je sorazmerno preprost. Mariborski kardiologi stavkajo, ker za isto delo, isti poseg na srcu ali ožilju, v pripravljenosti dobijo neprimerno manj denarja kot ljubljanski. Do petkrat manj denarja, so izračunali v medijih.

Za primerno analizo moramo spremeniti poklic. Torej; če vozite dvajset kilometrov na uro čez omejitev, vas bo policist ujete na radar enako kaznoval ne glede na to, ali je naselje na Štajerskem ali Primorskem. Ali Gorenjskem ali Dolenjskem. Pred zakonom smo vsi enaki, ne glede na to, iz katere pokrajine prihajate. Enakost pred zakonom sicer nekoliko šepa glede na družbeni status, a to je že druga zgodba ... In zdaj nagradno vprašanje: če smo vsi enaki pred zakonom, zakaj nismo vsi enaki pred infarktom?

Namreč v enakosti pred infarktom se skriva osnovno vprašanje mariborske stavke. Kajti z vidika javnega zdravstva je treba nekoliko spremeniti optiko mariborske stavke … V medijih in površnim opazovalcem se zdi, da gre v stavkovnih zahtevah za zdravnike, a v resnici gre za bolnike. Z različno ceno za enak poseg v operacijsko dvorano spustimo tržne odnose in slabše plačan zdravnik po tržni logiki izvaja poseg na manj vrednem blagu. Povedano drugače; ljubljanski infarkt se bohoti v delikatesi, mariborski je pridelan v diskontu.

Kaj se torej zgodi s krvnim strdkom, da mu čez Trojane tako pade cena? Izključimo cinizem in neoliberalno ekonomijo, ki govori o tem, da inflacija infarktov pač niža njihovo ceno. Ne bomo zdaj vzhodnjakom, še sploh Prekmurcem in Štajercem, očitali, kako so sami krivi, ker se namesto olivnega olja in rib bašejo z ocvirki in krompirjem. Vzroki morajo biti bolj zapleteni kot zemljevid slovenskega holesterola.

Številne države, s problematičnim jugom ali problematičnim vzhodom, poznajo različno vrednotenje javne plače glede na kupno moč okolja. Če ne gremo tako daleč nazaj, se spomnimo oficirjev Jugoslovanske armade, ki so z enako plačo blesteli v Makedoniji in tenko piskali v Sloveniji. Enako je veljalo za učitelje v mestih, ki so bili v slabšem položaju glede na učitelje na deželi. Različne oblike draginjskih dodatkov so opravljale uravnilovko, tako da so javni uslužbenci ne glede na stalno bivališče prejemali približno enake dohodke. In sprašujemo se, ali se je draginjski dodatek zgodil v kardiološki zgodbi.

Ali je življenje kardiologa v Ljubljani petkrat dražje od življenja kardiologa v Mariboru, da si zasluži petkrat višje plačilo za identičen poseg? Če je tako, ima ta država ne le težavo, temveč tudi natančen podatek, kakšna je razlika v obodnih hitrostih "Slovenije dveh hitrosti"! Ampak kot rečeno, je plačilo zdravniku posledica, ne pa vzrok težave. Bistvo je drugačna obravnava bolnikov, se pravi nas, državljanov. Srce in ožilje vzhodno od Trojan je za zdaj še ne slabše oskrbovano, temveč preprosto za državo manjši strošek, kot so srca in ožilja, ki gravitirajo v ljubljanski klinični center. Država z vsakim posegom na štajerskem srcu in ožilju prihrani, kar končno daje smisel staremu pregovoru "daleč od oči, daleč od srca"!

In ko bolnik leži na isti mizi, kardiolog pa mu z neskončno spretnostjo vozi sondo po žilah, se seveda ne počuti kot drugorazredni državljan, počuti se kot bolnik. Za zdaj se kot drugorazredni državljani počutijo zgolj zdravniki; ko pa bodo bolniki v prihodnosti zaradi enakih diagnoz na zahodu živeli, na vzhodu pa umirali, se bo občutek neenakost razširil. In spet bodo v Mariboru protesti, protestniške stranke pa bodo nastajale in se uvrščale v parlament v Ljubljani.