ust Joseja Mourinha.

To pomlad mineva desetletje, odkar je Portugalec s prvo evropsko lovoriko postal sestavni del vrhunskega nogometa, kamor se je vpisal tako zaradi številnih uspehov kot zaradi izjav, s katerimi polni medije.

Nogometna javnost ga je najbolj spoznala kot stratega Chelseaja, kjer je s svojimi samozavestnimi izjavami hitro dobil status arogantneža. Če se je večina navijačev drugih klubov jezila nad njegovim besednim zakladom "Sem najboljši", so se otoški mediji vanj zaljubili. Še vedno ga ljubijo. Vljudnostne fraze, analize, ocene in pohvale gredo tako hitro iz človekove zavesti, kakor hitro vanjo vstopijo. On pa je poskrbel, da so te izjave ostale v glavah dalj časa, dobivale odmeve, reakcije in dodatne analize. Tako pri navijačih kot pri njegovih nasprotnikih, česar je bil kot mojster psiholoških igric še najbolj vesel.

Če je leta 2004 ob zmagi Porta na Old Traffordu v isti fazi Lige prvakov kot otrok skakal in se veselil ob zelenici, je bil tokrat precej mirnejši in preudarnejši. "Dvomim, da bi v igri 11 na 11 dobili to tekmo. Boljša ekipa je izgubila. Nismo si zaslužili zmage, toda takšen je nogomet," se je skoraj opravičeval.

Piko na i skoraj osladni novinarski konferenci pa je v torek pristavil povsem na koncu. Britanski novinar ga je vprašal, ali je domači trener Alex Ferguson naredil napako, ker tekme ni začel z Waynom Rooneyjem. "Sir Alex si je z leti izboril pravico odločanja. Vsaka odločitev, ki jo je sprejel, je bila pravilna. O nobeni njegovi potezi ne bi smeli dvomiti. On je najboljši. Ustvaril je neverjetno zgodovino. Ne vi, ne jaz se ne moremo spraševati o pravilnosti njegovih odločitev. Njegova ekipa je bila v obrambi odlična, organizacija je bila izjemna, odlično je pripravil ekipo," je končal svoj hvalospev 71-letnemu domačemu trenerju.

Alex Ferguson je brez dvoma najuspešnejši britanski trener, zaradi več kot četrt stoletja uspešnega delovanja v enem samem vrhunskem klubu pa je svojevrstni unikum v času, ko lastniki ekip niso pripravljeni dalj časa vztrajati z enim trenerjem in šele nato pobirati plod dela. Živimo pač v trdi kapitalistični logiki, ko se takoj zahteva uspeh (in z njim dobiček). A to še ne pomeni, da je Škot brez napak. V svoji karieri jih je napravil ogromno, a te zvodenijo, ko človek pomisli na 37 lovorik, ki jih je osvojil z rdečimi vragi.

Kaj je Jose Mourinho v resnici želel sporočiti? Sam sem razumel, da nagovarja vodilne može pri Manchester Unitedu: "Tu sem, vzemite me." Njegovo nezadovoljstvo v Španiji je dobro dokumentirano, prav tako pa ljubezen do življenja na Otoku, vključno z mediji. Večkrat je potrdil, da si nekoč želi nazaj v Veliko Britanijo, in vse kaže, da si je zdaj (vsaj v teoriji) pripravil idealni teren - z jubilejno 10. zmago Reala v najmočnejšem evropskem tekmovanju bi Špance najbrž zapustil s podobno lahkoto, kot je Porto in Inter - le nekaj dni po zmagi v Ligi prvakov.

Ko je deloval v Angliji, je imel v maniri psiholoških igric pogosto besedne obračune z drugimi trenerji, predvsem z Arsenom Wengerjem in Rafo Benitezem, le do starega lisjaka na Old Traffordu je bil (skoraj) vedno prizanesljiv. Kot da bi imel že takrat načrt, da postane njegov naslednik. Po zvitosti sta si oba dokaj podobna, a očitno vsi v klubu (začenši z Bobbyjem Charltonom) niso tega mnenja. V nos jim gre predvsem njegovo načrtno menjavanje klubov in nabiranje lovorik, Mourinho klube menja kot po tekočem traku, v vsakem osvaja naslove, skorajda z željo, da on postane najboljši na svetu, in ne klub, ki ga vodi. Ta logika pa nikoli ni bila sprejeta na Old Traffordu. Vsi nogometaši, ki so mislili, da so večji kot klub, so ga (morali) hitro zapustili ...

PS: Pred šestimi leti sem pravilno napovedal, da bo Mourinho po koncu delovanja v Chelseaju kariero nadaljeval v Interju. Kje (če se bo sploh selil) bo Portugalec tokrat pristal? Vabljeni, da svoja razmišljanja delite pod kolumno.