Daleč najodmevnejša zgodba predtekmovanja je Nemčija, ki je ekspresno končala svojo rusko zgodbo. Da ni vse optimalno, so kazale že letošnje tekme, ko je elfu uspelo premagati le skromno Savdsko Arabijo. Nekateri najizkušenejši nosilci iz Brazilije so se (reprezentančno) upokojili, kader morda ni več tako izrazito kakovosten, občutek zasičenosti in izpetosti pa najbrž prinaša tudi selektor Joachim Löw, 12 let (in še dve leti v vlogi pomočnika) je res izrazito dolga doba.

Kakor koli obrnemo, njihov izpad je presenečenje. Nemci so se vse od vrnitve na ta turnir leta 1954 vselej uvrstili v drugi del tekmovanja, v tem času so se kar 12-krat uvrstili med najboljše štiri. Več kot impresivno. V bojih na izpadanje jih bom pogrešal že zaradi razloga, ker bi lahko v osmini finala videli večno klasiko z Brazilijo. Prepričan sem, da jih bo ta klofuta hitro streznila in bodo na panevropskem prvenstvu spet posegli po najvišjih uvrstitvah. Red in disciplina delata svoje.

Zgovoren je podatek, da bo Anglija prvič po letu 1966, ko je edinkrat osvojila naslov svetovnega prvaka, dosegla boljšo končno uvrstitev od Nemčije. To po eni strani govori o res izjemnem pečatu celinske države, po drugi strani pa razkriva lažno percepcijo Anglije. Domovina nogometa vedno sodi med favorite prvenstva, a od domačega prvenstva so le še enkrat igrali med najboljšimi štirimi. Enkrat. Eno samo žalostno nizanje neuspehov na vrvico svetovnega prvenstva: neuspehi v kvalifikacijah, vprašljive selektorske rešitve, zapiti igralci, enajstmetrovke in večni talenti, ki niso tvorili udarne ekipe. Zdi se, da so po generaciji klubskih zvezdnikov (Gerrard, Lampard, Terry, Rooney, Cole ...) prišli do trenutka, ko jim je uspelo ustvariti ekipo, ki je podrejena enemu igralcu (Harry Kane). Po zmagah nad skromnima Tunizijo in Panamo je selektor Gareth Southgate taktično spočil ekipo proti Belgiji. To je ujezilo številne spremljevalce (tudi komentatorja Iva Milovanovića), a šport je (žal) pragmatičen. Cilj upravičuje sredstva (tudi brazilski joga bonito se je pred leti umaknil disciplini in obrambni igri). Potezo Southgata težko upravičimo z varčevanjem energije in zdravstvenega kartona, ampak bolj z iskanjem lažje poti do finala. V konkretnem primeru so izbrali drugo mesto, ki pomeni, da so se izognili največjim favoritom (Brazilija, Francija, Argentina). Poteza je izrazito pragmatična in izrazito v protislovju s ferplejem.

Ferplej je prvič v zgodovini odločal o potniku v osmino finala, v obračunu med Japonsko in Senegalom so zgolj zaradi kartonov krajšo potegnili levi. Pravilo ferpleja (v resnici preštevanje kartonov) se mi v resnici ne zdi najbolj v duhu ferpleja. Dozdajšnja merila pri lestvičenju ekip so temeljila izključno na zadetkih (ti vplivajo najprej na delitev točk, nato so ključni pri razliki v zadetkih, v primeru enake razlike pa imajo prednost tisti, ki dosežejo več golov). V nadaljevanju te logike se mi zdi morda boljša rešitev izkupiček proti zmagovalcu skupine, in ne število rumenih kartonov. Sodniška merila pri deljenju kartonov se namreč od tekme do tekme lahko precej razlikujejo. Tudi po tem merilu - izkupiček proti zmagovalcu skupine - bi sicer napredovali Japonci.

Število zadetkov v predtekmovanju je sicer skromnih 2,5, kar je manj od skupinskega dela v Braziliji (2,8), kjer so sicer boji na izpadanje postregli z bistveno bolj taktičnim in zaprtim nogometom (z izjemno tistega polfinala). Čeprav je zadetkov manj, je zanimivo, da smo videli le eno tekmo brez doseženega gola (taktično srečanje med Francijo in Dansko), na drugi strani je bilo takih tekem v Braziliji kar pet.

Dvoboji na izpadanje obljubljajo veliko. Zgodb je precej. Dve reprezentanci s super posamezniki, a s številnimi težavami (Argentina - Francija), tihi favorit proti evropskemu prvaku (Urugvaj - Portugalska), gostitelj proti velesili (Rusija - Španija), samozavestni sosedi proti taktični ekipi (Hrvaška - Danska), najuspešnejša reprezentanca proti tisti, ki je šestkrat zaporedoma izpadla v osmini finala (Brazilija - Mehika), rdeči vragi proti modrim samurajem (Belgija - Japonska), uravnoteženima Šv-jema (Švedska - Švica, vsaka je dobila po deset medsebojnih obračunov) ter preračunljivi velikan proti južnoameriškemu pretendentu (Anglija - Kolumbija).

Zdaj se začenja popolnoma drugačen tip prvenstva, kjer je je usoden vsak poraz, zato pričakujem več taktične igre in previdnosti. Umetniški vložki se bodo umaknili premišljenim ciljem. Na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih sta oba prvaka sedem od osmih tekem na izpadanje dobila le z golom razlike. Ne bo se umiralo od lepote, a za tistega, ki se bo veselil 15. julija, bo to še najmanj pomembno.