S Tonijem Grudnom sva pred začetkom iger v Pekingu v podkastu SOS-odmev zavrtela kolo časa in tudi z vašo pomočjo obudila nekaj najmočnejših olimpijskih spominov. V široki pahljači predlogov se jih je največ ustavilo v tisti kanadski luknji, kamor je leta 2010 zgrmela Petra Majdič, se pobrala in potem v filmskem slogu v sprintu pobrala bron (ki je bil, kot se je sama večkrat izrazila, posut z diamanti). In ustvarila nepozabno zgodbo, če lahko sam dodam.

Zgodbe so tiste, ki neki dogodek izklešejo v večnost. Najboljša slovenska smučarska tekačica je pogosto zmagovala in se povzpela na zmagovalni oder, a padec − natančneje odziv na padec − je bilo tisto, kar ni navdušilo le zvestih športnih spremljevalcev, ampak se je dotaknilo najširše množice. Za trenutek smo bili vsi Petra Majdič. Za trenutek smo vsi drgetali z Marjanom Fortinom, ki je s popolnoma tresočim glasom razlagal predzgodbo, ki je nismo videli v neposrednem prenosu. Za trenutek smo vsi zatulili s Petro, ki se je v cilju kvalifikacij nemočno (in glasno) zgrudila po tleh. In za dolg trenutek smo vsi čutili srečo, ko je tretja prečkala ciljno črto finala in se zapisala med nesmrtne.

Zgodil se je čustveni prenos.

Sorodna novica Gloria Kotnik na vrtiljaku čustev: Nisem še dojela, kaj imam okrog vratu

Doživeli smo ga tudi na igrah v Pekingu. Najmočnejšega je ustvarila Gloria Kotnik, ki je senzacionalno osvojila bronasto medaljo v paralelnem veleslalomu. Deskarji so dve desetletji po zaslugi moške reprezentance precej v ospredju, razvadili so nas z medaljami tako na svetovnih prvenstvih kot olimpijskih igrah, ženska pa je bila vedno v senci. Tako je le malokdo podrobneje poznal Glorio, njene rezultate, predvsem pa težave z izgorelostjo in samoizpraševanjem, ali se je sploh še smiselno vrniti po rojstvu sina. A prav ta ji je dal moč, da se je vrnila. Sploh prvič v sezoni se je uvrstila med najboljših 16 in sploh prvič v karieri je na tekmah najvišje ravni dobila tri boje na izpadanje, ki prinašajo oder oziroma medaljo. Pristna mešanica nevere, presenečenja, šokiranosti, sreče in plačila za vso prehojeno je z warp pogonom zgradila čustveni prenos z gledalci na drugi strani zaslonov.

Sorodna novica Objokana Andreja Slokar: Močno boli

To se zgodi tudi ob neuspehih. Peto mesto na olimpijskih igrah je seveda zelo dober uspeh, a vsem − še najbolj pa športnikom – je jasno, da jih zanima samo medalja. Govorim seveda o vrhunskih tekmovalcih, ki so tega seveda sposobni, in ne eksotih, ki se na igrah pojavijo zaradi rekla 'pomembno je sodelovati'. Peto mesto Andreje Slokar v slalomu je seveda odličen izid, sploh če imamo v mislih, da je v isti konkurenci višje posegla le enkrat (novembra je bila četrta v Leviju). A zavedanje redke priložnosti in kako blizu je bila uresničitvi sanj, je bil razlog, da so tudi njo zalile solze. Spet se je zgodil čustveni prenos.

Ta nikoli ne traja prav dolgo. Tekmovanja si na olimpijskih igrah podajajo roko in potekajo precej hitro, na športne (ne)uspehe pa tako ali tako pozabimo precej hitro in se razumljivo ukvarjamo z lastnimi težavami in radostmi. Največje razočaranje občuti športnik sam, ki dobro ve, čemu vse se je odrekal in koliko let je delal, da je prišel do točke, ko se je skoraj dotaknil neba. Čez nekaj dni bo spet sam tekmoval, lovil sekunde in nabiral točke, sredi poletja pa bo v vročini gradil kondicijo in formo, naredil bo vse, da bo pozimi ali čez nekaj let spet prišel do priložnosti, ko lahko osvoji tisto medaljo.

In z nami znova za trenutek vzpostavi edinstveni čustveni most.