Španski nogometaš je prejšnji teden pred začetkom Lige prvakov na novinarski konferenci razmišljal o prevelikem številu tekem, na katerih morajo igrati najboljši nogometaši na svetu, zato je nekoliko presenetljivo celo omenil besedo stavka.
Rodri se je v nedeljo na derbiju angleškega prvenstva med Manchester Cityjem in Arsenalom (2:2) poškodoval, zdravniški pregled je dan pozneje pokazal, da je 28-letnik že končal sezono. Kruto.
Število odigranih tekem je pri najboljših igralcih res visoko. Če za primerjavo vzamemo povprečnega nogometaša, pridemo približno do številke 40. Beseda povprečen se v tem kontekstu sliši morda neprimerna ali slabšalna, a v mislih imam še vedno vrhunske nogometaše, ki igrajo v elitnih ligah, a njihovi klubi ne igrajo v evropskih tekmovanjih, sami pa denimo niso člani reprezentanc ali pa tam igrajo le občasno. Z vsoto ligaških in pokalnih tekem pridemo do (seveda pavšalne) ocene 40 tekem.
Ko pa se preselimo na nivo smetane, se ta številka takoj precej poveča, tudi za 50 odstotkov in več. Če ostanemo kar pri Rodriju, v lanski sezoni je za City v vseh tekmovanjih odigral 50 tekem, ko pa temu dodamo še reprezentanco z zlatim podaljškom na Euru, pridemo do številke 63.
Telo ni (vedno) linearen stroj, pri katerem bi predvidevali, da ob velikem številu tekem njegova učinkovitost linearno pade. Zaradi prepogostih naporov se lahko zgodi zlom, ko posledica natrpanega urnika ni slaba predstava in učinkovitost, ampak poškodba, ki športnika vrže iz tekmovalnega ustroja.
Dodaten napor lahko prinese povečanje števila poškodb, kar kaže tudi raziskava Howdena, ki se je ukvarjala z vplivom svetovnega prvenstva 2022 (ki je bilo organizirano v zimskem obdobju, ki je običajno namenjeno počitku) na število poškodb. Izsledki kažejo, da je ta turnir prinesel porast v številu poškodb. Morda to nogometnih odločevalcev in tistih, ki na veliko sliko gledajo zgolj iz prizme številk in jih usoda posameznikov ne zanima preveč, ne gane prav veliko. A če bi ostali zgolj pri številkah, bi jih to moralo skrbeti. Ista raziskava namreč kaže, da povečanje števila poškodb prinese tudi porast stroškov.
To so prav gotovo dileme, vprašanja in opozorila, ki se mi prižigajo ob robu reforme evropskih nogometnih pokalov. Redni oziroma skupinski del Lige prvakov in Evropske lige se je razširil za dve tekmi, polovica udeležencev pa bo dodatni tekmi odigrala še v uvodnem krogu izločilnih bojev. Prav imate, štiri tekme v primerjavi s celotno sezono res ni veliko, a dodatek je padel ravno v čas, ko je večina počivala oziroma se pripravljala na drugi del sezone (od 21. januarja do 19. februarja), kar pomeni, da bodo morali biti vrhunski nogometaši še dlje pripravljeni na visoki ravni in izpostavljeni poškodbam.
Športne panoge so si med seboj seveda različne, najboljši košarkarji odigrajo tako tudi po 100 tekem na leto, igralci ameriškega nogometa pa "le" 20 (kjer tudi obstajajo težnje po povečanju koledarja). A to je le številka, ki sama po sebi ni pomembna, bolj je važno spoznanje, da se zahteve do športnikov vse bolj porivajo na rob njihovih zmogljivosti. In da, vse več športnikov tudi pada čez ta rob.
Odgovor "saj bo poškodovane igralce že zamenjal kdo drug" do nikogar ni najbolj pošten. Še najmanj do poškodovanih športnikov.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje