V torek se je začela 33. sezone Lige prvakov, skupaj pa že 70. sezona najbolj elitnega evropskega tekmovanja. Foto: Reuters
V torek se je začela 33. sezone Lige prvakov, skupaj pa že 70. sezona najbolj elitnega evropskega tekmovanja. Foto: Reuters

A gremo po vrsti, začnimo s pozitivnimi spremembami, ki jih je prinesla združitev vseh klubov v enotno ligo, kar je brez dvoma revolucionarna ideja. Vsaka ekipa se je predtem v skupinskem delu srečala s tremi klubi (oziroma 9,7 odstotka vseh preostalih udeležencev), zdaj pa kar z osmimi (22,9 odstotka), kar povečuje pestrost tekmovanja.

Sorodna novica Šeško matiral Oblaka, a Leipzig v zadnji minuti klonil v Madridu

Povečuje pa tudi vrednost oziroma pomen vsake tekme. V prejšnjem sistemu je bilo po četrtem krogu (ki je prinesel popolnoma iste pare kot krog prej) nemalokrat precej jasno, kdo si je že zagotovil napredovanje ali pa je temu precej blizu. To je pomenilo taktiziranje in ne vedno najbolj zanimivih tekem.

Z enotno lestvico pa je pomembna vsaka zmaga, vsaka točka in ne nazadnje tudi razlika v zadetkih. Relativno prepričljiva zmaga Sportinga nad Lillom z 2:0 ta hip Portugalce uvršča šele na deseto mesto in s tem kvalifikacije za osmino finala. Seveda je to šele prvi krog, dodatnih sedem tekem bo poskrbelo, da bodo na koncu na vrhu najbolj kakovostne ekipe, o tem ne gre dvomiti, a ne morem si kaj, da ne bi užival v nepredvidljivosti in dinamičnosti enotne lestvice.

(Da sploh ne začenjam razmišljati o računanju, iskanju scenarijev in pisanju člankov o razpletih, ki se bodo morali zgoditi v zadnjem krogu za napredovanje med prvih 8 ali 24 ekip, kar bo v resnici zaradi slovenske prisotnosti še toliko bolj aktualno v Konferenčni ligi).

To so le plusi. Kaj pa minusi? Pogled na "startno listo", kjer iz top petih lig (Anglija, Španija, Nemčija, Italija in Francija) prihaja kar 22 klubov, iz preostalega dela Evrope pa le 14. Odstotek elite je tako prvič presegel 60 (natančno 61,1), kar je največ v zgodovini tega tekmovanja, in to me vodi v smer razmisleka o Superligi v Uefini preobleki. Poglejmo si število teh klubov in odstotek od sezone 1992/1993, ko se je začela Liga prvakov.

Naslov infografike: Liga prvakov top 5 lig in ostali

Opomba: S klikom na posamezni stolpec oziroma piko na krivulji dobite natančen podatek o številu klubov oziroma odstotku.

Sorodna novica Tresla se je gora, rodila miš: brez golov na Etihadu

Rad bi opozoril na nekaj letnic:
− 1995: Razširitev iz osmih klubov na 16.
− 1998: Širitev na 24 klubov.
− 2000: Dodatna širitev na 32 klubov.
− 2025: Preoblikovanje v današnji sistem enotne lige s 36 klubi.

Opaziti je jasen trend, ki ga prinesejo razširitve: ne le več klubov za elito, tudi njihov delež se v povprečju veča in je zdaj že blizu dveh tretjin.

Vsaka večja preureditev prinese velike spremembe. Liga prvakov je bila v svoji izvorni obliki seveda pokalno tekmovanje, ki je omogočalo tudi več presenečenj. Tako je slaba tretjina zmagovalcev prišla zunaj okolja najboljših petih lig (v 80. letih smo videli celo dva zmagovalca iz vzhodnega dela Evrope). Delež polfinalistov je znašal (iz današnje perspektive neverjetnih) 42 odstotkov.

Kaj se je zgodilo potem? Poglejmo tabelo.

Faza tekmovanjaPolfinaleFinaleZmagovalec
ObdobjeTop 5OstaliTop 5OstaliTop 5Ostali
1956−199286 (58%)62 (42%)51 (69%)23 (31%)26 (70%)11 (30%)
1993−199920 (71%)8 (29%)12 (86%)2 (14%)6 (86%)1 (14%)
2000−202497 (97%)3 (3%)49 (98%)1 (2%)24 (96%)1 (4%)

Odkar v Ligi prvakov igra 32 klubov, se je le enkrat zgodilo, da bi naslov osvojila ekipa, ki ne prihaja iz elitnih petih lig, to je bil Porto leta 2004. Drugi skorajda nikoli ne pridejo niti blizu. Od leta 2000 je tako v polfinalu igralo 97 klubov (in tak isto odstotkov) iz najboljše peterice, preostalo trojico pa predstavljajo že prej omenjeni Porto (2004), PSV (2005) in Ajax (2019), ki vsaj zgodovinsko niti niso palčki, saj so vsi že osvojili najpomembnejše evropsko tekmovanje.

Sorodna novica Bayern se je znesel nad Dinamom in mu nasul kar devet zadetkov

Vsaka sprememba tako prinaša manj pestrosti in presenečenj, ki jih vsa leta lahko spremljamo zgolj še v tujih pokalih (lani smo to slast končno okusili tudi v slovenskem pokalu).

Gotovo se je kdo ob branju teh vrstic (in številk) vprašal "In? Kaj je s tem narobe? Na koncu tako ali tako zmaga najboljši."

Tudi to je seveda ... res. Večina rada gleda kakovosten nogomet, dokaj zanesljivo garancijo za to vsaj običajno prinašajo kakovostni nogometaši, ti pa se seveda običajno zbirajo v najboljših klubih, ki imajo tudi največ denarja. Nova oblika Lige prvakov bo s tem prinesla (vsaj izpostavljenih) še več takih obračunov, več vznemirjenja, več vrhuncev in več dobička. Ravno zato se mi budijo asociacije o Superligi. No, Liga prvakov malčkom še vedno vsaj odpira vrata, da stopijo zraven.

Nostalgik v meni pa si vseeno želi, da tam ne stojijo vedno le zraven, želi si nepredvidljivosti, želi si, da David lahko tudi premaga vse Goljate tega sveta. No, vsaj enkrat na XY let. Kot je pred skoraj desetletjem to v najbolj premožnem okolju uspelo Leicestru ...

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.