Moj dobri prijatelj, sicer statistik po duši in dokaj reden spremljevalec športnega dogajanja, me je po prehitrem izpadu slovenske rokometne reprezentance na evropskem prvenstvu vprašal, zakaj so rokometaši deležni takih kritik, na drugi strani pa alpski smučarji ne.

Sorodna novica "Osramotili smo se, razočarali navijače"

Vsekakor moram najprej poudariti, da je tako zgodnji izpad rokometašev precejšen neuspeh. Iskanje kakršnih koli izgovorov bi bilo zgolj metanje peska v oči. Slovenija sicer ni največja velesila, ki bi lahko na vsakem turnirju resno naskakovala preboj v polfinale, da pa je ni v prvi polovici turnirja, na katerem igra kar 24 reprezentanc, pa vsekakor pomeni alarm za spremembe (ki se v resnici tudi že dogajajo).

Priznam, da najprej sploh nisem bil pozoren na alpsko smučanje. Pred sezono so odgovorni celo priznali, da po dolgem času nimajo finančnih težav in da so možnosti za delo dobri. Nato sem preveril točke v svetovnem pokalu in jih primerjal od sezone 2009/2010 naprej (torej obdobje zadnjih treh olimpijskih ciklov).

Slovenski alpski smučarji so v tem obdobju največ točk osvojili v sezoni 2018/2019 (v grafu označeno z 2019), ko je Žan Kranjec začel preboj proti vrhu. To in naslednjo sezono so bili moški v tem času edinkrat na 8. mestu. Žalostna luknja seva v sezoni olimpijskih iger v Sočiju in po njej, ko je bila Slovenija v družbi eksotov celo na 14. mestu.

Zgodba pri ženski reprezentanci je drugačna.

Prva polovica obravnavanega obdobja je vezana seveda na Tino Maze, ki je v sezoni 2012/2013 osvojila kar 2414 točk (preostale Slovenke le 240), kar je Slovenijo v ženskem Pokalu narodov dvignilo celo na četrto mesto. Po njeni upokojitvi ima Slovenija še en skok v sezoni 2016/2017, ko je eksplodirala Ilka Štuhec, v tej zimi je zmagala sedemkrat.

Sorodna novica Poslednja vsestranska smučarka: Tina Maze

Številke nam torej kažejo, da se kakovost slovenskega smučanja ves čas drži na podobni ravni, izjemni individualni zgodbi zgoraj omenjenih dam pa sta prekrili marsikaj slabega ali manj uspešnega v slovenskem smučanju. To je razumljiva posledica vrednotenja tistega, kar največ pomeni, to pa so brez dvoma medalje na velikih tekmovanjih. Tina Maze jih je med sezonama 2009 in 2015 dobila kar 13 in je s tem dolgo pomenila enačaj s slovenskim smučanjem.

Kaj si lahko v Pekingu obetamo od slovenske reprezentance? Dober kazalnik so brez dvoma tekme svetovnega pokala, kjer v istih disciplinah nastopa enaka konkurenca. Poglejmo spet obdobje zadnjih 13 zim.

Korelacija je jasna. V sezonah, kjer so stopničke pogoste, obstaja večja verjetnost, da se bo to odražalo tudi na vrhuncu sezone − torej v medaljah na olimpijskih igrah ali svetovnih prvenstvih. Seveda obstajajo tudi izjeme, kot je edina moška medalja v tem obdobju. Štefan Hadalin je bil na svetovnem prvenstvu v Areju 30. po smuku, izkoristil je najboljšo štartno številko v slalomu in osvojil srebrno medaljo v kombinaciji. A na take izjeme se pri realnem napovedovanju seveda ne gre zanašati.

Po pregledanih številkah bi tako prijatelju dejal, da letošnja sezona ni pretirano drugačna od nekaj prejšnjih. Le da tokrat nimamo Tine Maze ali Ilke Štuhec iz sezone 2017, ki sta marsikaj zakrili. Pri moštvenih turnirjih tega alibija/izgovora preprosto ni. Če reprezentanca hitro izpade, končne ocene ne more rešiti nobena iz pet potegnjena statistika (izmišljen primer: 'imeli smo najboljšega igralca na desnem krilu pri odstotku izkoriščenih strelov'). Razplet je še vedno enak: nisi dosegel niti osnovnega cilja.

PS: Kar pa se tiče Pekinga: optimist v meni sicer pravi, da v ženski ekipi vseeno ni slabo in da je reprezentanca vendarle širša in lahko predstavlja dober temelj.