Ob zadnji begunski tragediji pred Lampeduso jih je doletela še posebej globoka politična amnezija. Potem ko je tožilstvo iz Agrigenta proti stopetinpetdesetim preživelim sprožilo preiskavo zaradi nezakonitega vstopa v državo, je premier Letta dejal, da je to sramota.

A premier je pozabil, da zakon o priseljevanju, ki nosi imeni Umberta Bossija in Gianfranca Finija, ministrov vlade takratnega premierja Silvia Berlusconija, ni v veljavi od včeraj. Velja že 11 let, od leta 2002, v tem času pa je v Italijo prek morja prispelo na deset tisoče ljudi, umrlo jih je več kot 2.000.

Nezakoniti vstop v državo je v Italiji kaznivo dejanje. Kdor je v državi nezakonito, ga čaka takojšnji izgon, za ponovljeni nezakoniti vstop je predvidena zaporna kazen od šestih mesecev do enega leta, za vnovično ponovitev od enega do štirih let.

Podjetnike, ki zaposlijo nezakonite prisljence, čaka denarna kazen do 5.000 evrov. Ribiče, ki pomagajo ladjam s priseljenci, lahko doleti preiskava zaradi sodelovanja pri nezakonitem prisljevanju, denarna kazen in celo zaplemba plovila. Zakon ne daje zagotovil za varstvo pravic prosilcev za azil.

Italija posebnega zakona o političnem azilu sploh nima. Postopki so zapleteni, dolgotrajni, vpletena so številna ministrstva in uradi.

Leta 2008, ko je v Italiji prevzela oblast takratna desnosredinska koalicija premierja Berlusconija, je na Lampeduso večinoma iz pristanišč v Libiji in Tuniziji prispelo približno 30 tisoč nezakonitih priseljencev, skoraj trikrat več kot leto pred tem. In skoraj tri četrtine jih je zaprosilo za politični azil.

Kar vidimo na Lampedusi, niso zgolj ekonomske migracije, opozarjajo človekoljubne organizacije, kdor pride prek nevarne morske poti, je na begu; ljudje iz držav osrednje in zahodne Afrike, v zadnjih mesecih iz Sirije, ki bežijo pred vojnimi spopadi.

Pot čez Sredozemlje po pričevanjih beguncev stane od dva do pet tisoč dolarjev; kdor meri na Lampeduso, izpluje iz Tunizije in Libije, kjer tihotapci ljudi tudi po več dni zadržujejo v skrivališčih, dokler niso pripravljena plovila. Pogosto jih s čolni odpeljejo na večjo ladjo, s katero prečkajo morje, tik pred italijanskimi ozemeljskimi vodami pa jih znova preselijo v čolne.

Tožilstvo iz Agrigenta je v torek po aretaciji domnevnega kapitana potopljene ladje novinarjem posredovalo podatek, da so potniki tihotapcem za prevoz v Italijo plačali od 1.600 do 2.000 dolarjev. Skupaj naj bi jih bilo na ladji po njihovih pričevanjih približno petsto. Kriminalni zaslužek pa blizu milijona dolarjev.

Sprejemni center na Lampedusi so nazadnje preuredili leta 2007. Po uradnih podatkih lahko sprejme 381 ljudi, v skrajni sili 804. V resnici je v njem le kakšnih 250 postelj, ljudi pa ob vsakem večjem navalu več kot 1.500. Priseljenci naj bi po zakonu Bossi-Fini v njem ostali le nekaj dni, nato bi jih morali preseliti v centre v druge dele države, v katerih bi ugotovili, ali imajo pravico, da zaprosijo za azil, ali jih čaka izgon ali pa morajo v zapor, ker so že bili izgnani. Ljudje, ki so prišli prek morske poti, so pogosto brez vsakršnih dokumentov, postopki so dolgi, ljudi – policistov, prevajalcev, tako imenovanih kulturnih posrednikov – in denarja nikoli dovolj.

Ladja s petsto begunci je prejšnji četrtek zjutraj potonila manj kot kilometer od obale Lampeduse, v delu Sredozemskega morja med obalama severne Afrike in Italije, ki je med najbolj nadzorovanimi v Evropi. In vendar je ni nihče opazil. Prvi so ljudi, ki so bili v morju že več ur, slišali ribiči z Lampeduse, ki so bili zasidrani v zalivu skoraj tik ob obali.

Lampedusa, ki je bliže Afriki kot celinski Italiji, otok, ki ga prevozite v manj kot pol ure in na katerem se približno 6.000 prebivalcev preživlja večinoma s turizmom in ribolovom, je ozko grlo na poti v Evropo še veliko dlje kot enajst let.

Otočani že leta gledajo in poslušajo različne predstavnike oblasti, ki jim razkazujejo svoje ogorčenje, pretresenost, podporo. Silvio Berlusconi je, ko je bil premier, celo kupil hišo na otoku, da bi bil prebivalcem bliže v njihovi bolečini.

Večina ukrepov s področja prisljevanja je dediščina Berlusconijevih vlad. Berlusconi je leta 2008 tudi z obljubami zajezitve nezakonitega priseljevanja dobil parlamentarne volitve. Sklenil je tihi dogovor z arabskimi samodržci, ki so v taboriščih v svojih državah zadrževali afriške begunce na poti v Evropo. V zameno so dobili denarno pomoč, opremo, mešane patrulje.

Leta 2008 sta Berlusconi in takratni libijski voditelj Moamer Gadafi celo sklenila poseben dogovor o preprečevanju nezakonitega priseljevanja, ki ga je Italija začela izvajati maja 2009; Libiji je izročala ljudi, ki niso bili državljani Evropske unije in ki so jih čolni italijanske obalne policije prestregli na morju; izgnala jih je, še preden so stopili na italijanska tla.

Ukrep je sprožil številne polemike predvsem zato, ker ni upošteval tega, da so med priseljenci tudi številni begunci z vojnih območij, potencialni prosilci za azil; kar je bila za Berlusconijevo vlado zgodovinska zmaga v boju proti nezakonitemu prisljevanju, je bila za človekoljubne organizacije, Visoki komisariat Združenih narodov za begunce in za italijansko Cerkev prisilna deportacija.

Nato se je zgodila afriška pomlad. Iz Tunizije in Libije so se v Italijo začele zgrinjati množice ljudi.

Na Lampedusi jih je bilo na vrhuncu navala več kot domačinov. Več tisoč jih je več dni spalo na prostem, brez odej, s štirimi kemičnimi stranišči. Domačini so jim nosili obleko, hrano in vodo, države pa kot da ne bi bilo.

Nato je Italija razglasila izredno stanje zaradi humanitarne krize, njenemu reševanju pa namenila več sto milijonov evrov, 231 milijonov še avgusta letos, več kot dve leti po izbruhu afriške pomladi.

A je bilo prejšnji četrtek na Lampedusi vse tako kot že tolikokrat prej.

Preden so postali država priseljevanja, so bili Italijani predvsem izseljenci. Iz Italije se je v nekaj več kot sto letih po njenem nastanku leta 1860 s trebuhom za kruhom izselilo skoraj 10 milijonov ljudi, več kot polovica vsega prebivalstva.

In priseljevanje v Italiji ni samo Lampedusa.

V Italiji uradno živi skoraj pet milijonov priseljencev iz drugih držav, 7,5 odstotka vsega prebivalstva. Največ je Romunov – njihovo število se je po vstopu Romunije v Evropsko unijo podvojilo – na drugem mestu so Albanci, na tretjem Maročani. To so tako imenovani zakoniti priseljenci, ljudje, ki imajo v Italiji stalno bivališče, otroci obiskujejo italijanske šole, odrasli imajo redno zaposlitev, plačujejo davke in prispevke, za veliko število italijanskih podjetij in gospodinjstev so nenadomestljiva delovna sila. Predstavljajo deset odstotkov vseh italijanskih delavcev in ustvarijo 10 odstotkov italijanskega bruto družbenega proizvoda.

A je to obraz priseljevanja, za katerega se italijanska politika bolj malo zmeni. Osredotočena na zatiranje nezakonitega priseljevanja, pozablja na ukrepe za integracijo priseljencev, ki so postali neločljivi del družbe. Ko se je nova generacija prisljencev ekonomsko osamosvojila in odprla svoje lokale, trgovine, call centre, so se cele mestne četrti v večjih mestih spremenile v geta, v katerih so italijanska samo še stanovanja v višjih nadstropjih poslopij, italijanskih trgovin pa več ni. Okoli rimske železniške postaje je nastala kitajska četrt, Egipčani imajo v Rimu v rokah skoraj četrtino trgovine s sadjem in zelenjavo na drobno, Filipinci, Pakistanci, Bangladeševci odpirajo minimarkete. Za Italijane, ki so val priseljevanja doživeli veliko pozneje kot Anglija, Francija ali Nemčija, so druga kultura, druge navade pred domačim pragom realnost, v kateri se ne znajdejo. In ker zamuja tudi politika, razmere bolj kot na sožitje marsikje spominjajo na parni kotel pod visokim pritiskom.