V programih javne radiotelevizije morajo biti spoštovane in izražene splošno sprejete vrednote v slovenski družbi in upoštevane omejitve, ki se nanašajo na dober okus, nespodobnost, cenenost ali spolno izzivanje. Poklicna merila in etični standardi v posebnem poglavju o odnosu do spolnih manjšin zahtevajo korektnost pri izrazih in nasprotujejo poenostavljanju, stereotipom in osebnim sodbam. Vsega tega sinočnji govornik kljub opominjanju voditelja ni spoštoval; uredništvo je, kot rečeno, neprimerne izraze prekrilo s piskom, čeprav je imelo vso pravico, da nastopa predstavnika gibanja Naprej, Slovenija sploh ne objavi.

Vprašati se moramo, pravi ustavni pravnik Andraž Teršek, ali se želi z govorom, ki naj bi bil sovražni govor, povzročiti, da napadene osebe podvomijo o svoji identiteti in se imajo zato za manjvredne, govorec pa je usmerjen k potrjevanju lastne identitete kot večvredne. Ne samo individualno, kot posameznik, ampak skupinsko, kot del večvredne, prevladujoče družbene skupine. Zanimati nas mora tudi vprašanje, ali je namen napadalca izkoristiti siceršnjo (strukturno) ranljivost napadenega kot žrtve. Kajti namen govorca pri sovražnem govoru, ki hoče prizadejati največjo bolečino, v temelju ni žaljenje, pač pa podrejanje in poniževanje kot "manjvrednega" v simbolnem družbenem redu, torej napadanje "travmatskega jedra osebe kot žrtve".

Svetlana Makarovič je v nekem intervjuju dejala, da "sovraži Cerkev" in da je "dolžnost vsakega državljana, da sovraži Cerkev". Četudi je svoje izjave celo jasno in stvarno utemeljila, izgovarjanje teh besed že samo po sebi nima prav ničesar opraviti s sovražnim govorom, dodaja Andraž Teršek. Toda naša vrhunska pesnica, ki ima svoje ime vtlakovano v slovenski aleji slavnih pred ljubljanskim konzorcijem, je pred dnevi v svojem govoru v Cankarjevemu domu kruto napadla zagovornike tradicionalne družine. "Bolj kot jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas," je dejala. V tem primeru pa bi bilo treba reči, da gre za razžalitev časti, za zlorabo demokratičnih načel in za sovražni govor, ki izkrivlja pojmovanje človekovih pravic. Gre za agresivni besedni napad, negiranje naravnega biološkega reda, pravice do življenja in primitivno odrekanje demokratičnih pravic.

Seveda z diskvalifikacijami ne skopari niti druga stran, na primer Komisija za pravičnost in mir, ki trdi, da gre pri vsej zadevi za uzakonitev ateistične ideologije, kar je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo ... O temeljnih človekovih pravicah pa nič.

Javni prostor je, zlasti še ob nekaterih dogajanjih (migranti, pravice istospolnih) prepoln primerov hudega žaljenja, osebnega napadanja, neutemeljenega obtoževanja, celo zmerjanja in psovanja. Takšno izražanje ni dovoljeno, na javni radioteleviziji še posebej ne. Običajno gre za kazniva dejanja razžalitve, žaljive obdolžitve, škodovanja dobremu imenu, časti in ugledu. Največ tega je mogoče razbrati na forumih. Možnosti za anonimno uporabo spletnih omrežij so sicer omejene, a očitno še premalo.

Najprej je bila beseda. Ki se je nemalokrat končala s prelivanjem krvi.