Ali lahko zavod, katerega osnovni kapital so evropska nepovratna in državna sredstva, sebe ima za zasebnega? Lahko.

Oboje se namreč dogaja. Zasebni zavod Innorenew v Izoli snuje raziskovalni Center odličnosti znotraj načrtovanega študentskega kampusa Livade. Ključni ustanovitelj zavoda je bila ob pomoči Cerarjeve vlade univerza na Primorskem; direktorica zavoda pa je še profesorica na tej univerzi. Sožitje med zavodom in univerzo ni le v kapitalskem deležu, je tudi v pripravi spletnega videa, objavljenem na profilu zavoda na Facebooku, cilj videa pa je le eden: diskreditirati zmagovalca javnega natečaja. Arhitekturni biro. Arhitekta imata zasebni interes, saj poskušata preprečiti začetek gradnje našega objekta znotraj kampusa!, so jasni v zasebnem zavodu in (njegovi) javni univerzi.

Primer kampusa razgalja, da sta tudi pojma zasebno in javno postala v naši državi predmet debate. In nas uči, da je zasebno morda na prvi pogled povsem javno, a ob pomoči državnih in občinskih organov (nrp. s spremembo dela lastništva nad javnim zemljiščem) lahko velja le še za zasebno.

Nad zasebnim pa ni nadzora, kot je nad javnim.

Vsakršna kršitev zakonodaje izkazuje zasebni interes, kajne? – in kdo v tem primeru krši zakonodajo? Zasebnemu zavodu Innorenew je nasprotno ravnanje od zdajšnjega, da se torej naj ne izognejo novemu javnemu arhitekturnemu natečaju, če želijo znotraj kampusa snovati svoj objekt, zapovedalo ministrstvo za javno upravo. A v zavodu so si tudi to argumentacijo prikrojili: Res je, da je objekt ocenjen na več kot 2,5 milijona evrov, kar je meja za razpis javnega arhitekturnega natečaja, a naš objekt ne bo javen.

Z javnim denarjem bo torej zgrajen zasebni objekt.

Leto dni se že boriva, da bi pristojna ministrstva ukrepala glede Centra odličnosti, mi je nekaj dni pred kulturnim praznikom dejala Prešernova nagrajenka Tina Gregorič. Zakaj sta s partnerjem Aljošo Dekleva prav letos prejela Prešernovo nagrado za projekt? Morda zaradi upravnega spora, za katerega sta se odločila , morda so odločevalci mislili, da ju bodo z nagrado utišali? Na predvečer kulturnega praznika, ko sta prejela denarno nagrado, sta lahko le dejala: Ta sredstva bova porabila za odvetnike, minister Pikalo.

Minister Jernej pa nič.

Ko sem pripravljala prispevek, sem pisala šolskemu in prostorskemu ministrstvu. Šolsko ministrstvo je zadovoljno s pr-sporočilom: Zasebni zavod smo opozorili ..., pri prostorskem ministrstvu pa me je kaj hitro »ustavil« uslužbenec za stike z javnostmi, češ da ne razumem pristojnosti – skrb za javni prostor očitno ni med njimi.

Premier Šarec je imel v svojem mandatu že eno priložnost zaščititi institut javnega arhitekturnega natečaja – pri izbiri paviljona za Expo 2020 v Dubaju, k čemur ga je pozvalo 60 arhitektov z javnim pismom; takrat instituta natečaja ni zaščitilo niti kulturno ministrstvo. Tudi zdaj se nobeno od ministrstev javno ne izpostavi v prid zakonodaje, transparentne porabe javnega denarja.

Arhitekta sta že lani pozvala nadzorne organe, tudi računsko sodišče, da revidira postopek.
Če že ni razumevanja, da gre za spodkopavanje 100. člena zakona o javnem naročanju, bi moralo biti v digitalni dobi vsaj splošno razumevanje, kaj so avtorske pravice. In da se tičejo tudi dela, ki ga zasnuje, sprojektira arhitekt.

Zato gre za precedens. Če pade ta primer, namreč pomeni, da lahko kdor koli gradi na območju, kjer je bil sicer izveden javni arhitekturni natečaj (plačan iz davkoplačevalske malhe). Povedano drugače: Ko se bo gradil NUK II., bo še kdo drug lahko snoval na parceli arhitektov Bevk/Perović. Ta sta se sicer morala prijaviti na javni natečaj in zmagati, a kaj, če njuno rešitev neki tretji arhitekt malce nad-gradi oziroma raz-gradi? Povedano še bolj plastično: Bi dovolili sosedu, da vašo hišo do-polni s kakim prizidkom? Verjetno bi ga najprej povprašali po pameti.
Govoriti o zasebnem interesu arhitektov, ki želijo z javnimi arhitekturnimi natečaji le opravljati svoje poklicno poslanstvo, torej snovati skupni javni prostor, je sprevrženo. A kot družba, tudi medijska, nenehno prestopamo mejo med javnim in zasebnim interesom. In čedalje manj nas je tudi novinarjev, ki te meje ne bomo prestopili – za nobeno ceno. Ki, tako kot arhitekta, razumemo, kaj je naše poslanstvo.

23. julija 1919 je Aleksandar Karađorđević podpisal zakon o univerzi v Ljubljani. V časopisu Slovenski narod so jo pred stoletjem opisali kot »naše ognjišče znanosti, vede in kulture.« Avtonomija univerze ne pomeni avtonomnosti rektorjev. In imamo tri javne univerze.