Ob izdaji biografije se je razgalilo mnoštvo pritlehnih odzivov, ranjenih egov. S tem pa le še eden v vrsti diskurzov razumnikov, s katerimi smo nekdaj iskali pot h kultiviranju komunikacije v slovenski družbi. Vse gre v maloro!

In tako zdaj skupnost raje na ves glas vpije: Dol z Luciferko! In zdi se, da je to v njej tlelo že dalj časa, sicer se ne bi tako hitro in spretno postavljalo grmade. Prav to najbolj šokira: popolna tišina o vlogi organizatorja sežiga, ki je z vsako nadaljnjo potezo le še podžigal. Za čigav blagor?

Založba Beletrina z avtorico ni našla skupnega jezika že med ustvarjalnim procesom, ni bila dorasla njeni brezkompromisnosti, nikomur tuji. In se je s svojo avtorico odločila javno obračunati, začenši s tiskovno konferenco; zakaj sicer očitek, da ne dovoli promocijskih (novinarskih) izvodov, zakaj še en, da knjige ni sopodprla javna agencija, če je založba sploh ni prijavila?

Trske so bile pripravljene, treba je bilo le še prižgati šibico. Svetlana se je namreč na vse skupaj odzvala, kot najbolje zna, z besedo, ki bode in prebode. Za biografijo je skovala še eno, ki kanon bo postala: čandrovanje, sinonim za uzurpacijo kulturnega miljeja – kulturnopolitična novinarska obveza je pač v nepristranskosti pred lastnim interesom, v slepem služenju slovenski umetnosti pred slepim služenjem nekemu posamezniku.

Zatorej za konec, no, tudi zato, ker v teh dneh in morda še bolj v prihodnjih ne bo posluha za Svetlanino slovenceljstvo, ima zadnjo besedo Ivan. O veličini njegovega literarnega pohujšanja se kajpak ne upa dvomiti več! Ivanove knjige so radi brali, a še raje so ga javno linčali, zlasti tisti prosvetljenega, ustvarjalnega duha. In naš Ivan, ob stoletnici smrti čislan vsepovprek, ni bil družbeno zaželen – motila je njegova nepredvidljivost, motila je njegova neposrednost. Ko v vlogi Petra stopi pred Šentflorjance, župan preudarno: "Mi vemo, kar vemo: da je umetnost zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog!"

Svetlana pa že piše novo knjigo. "Moja moralna dolžnost je, da branim status svojih umetnin, ki so edino, kar imam. To, kar ustvarim, je kot moj otrok."